»Kaj delate z našo žrtvijo?«

Na nedeljski proslavi v spomin na usmrtitev štirih Bazoviških junakov je v slovenščini spregovoril pesnik in novinar Marij Čuk. V svojem nagovoru se je dotaknil številnih nerešenih vprašanj slovenske skupnosti v Italiji in med udeleženci vzbudil živahno razpravo. Besedilo, ki ga je Čuk naslovil Samozavest biti, v celoti objavljamo.


»Ne vem, kdaj je bilo, mogoče v sredo ali četrtek in niti se ne spomnim, kje: mogoče v Špetru, Gorici ali Trstu ali celo na Trbižu. S sprehajalnim korakom sem gledal nebo, se tu pa tam ozrl v izložbo z italijanskim, nemškim, kitajskim, mongolskim, angleškim napisom, pogledal za kakim pomladnim navdihom v kratkem krilu, ko me zmoti znana govorica, moja govorica, beseda mojih sanj, noči in dnevov. Bili so štirje. Mladostno razpoloženi, viharniško razposajeni, na ustih nasmeh, v očeh otožna resnost. Eden, tisti s pobalinsko baretko, je pokazal name. Približali so se mi, jaz pa sem obstal vkopan in napet kot maček, ki ga izsledi pes. Kaj bo, kaj hočejo od mene? Zresnili so se in se mi predstavili: Ferdinand Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič. Samo eno vprašanje, me je nagovoril tisti, ki si je rekel Bidovec, le eno vprašanje: kaj počnete, kaj delate z našo žrtvijo, z našimi mladimi življenji, z našim bojem, kaj delate danes z našo vero v slovenski jezik in narod? Kaj počenjate z našim uporom zoper barbarstvo? In izginili so nenadoma kot so prišli. Vzel jih je vonj po teh borih in travah, vzel jih je rafal neke žalostne zore.
V meni pa še odzvanja tisto skeleče in boleče vprašanje. Obračam ga tudi v vaša ušesa, razum in srca, da vsaj za hip v tišini, vsak zase, zbrano in iskreno, pomislimo, kaj počenjamo s svojo določenostjo, izvorom, koreninami, današnostjo. Boleče vprašanje, ki odpira množico spremnih vprašanj, nič manj usodnih, nič manj zavezujočih.
Kaj počenjamo, kam vodi korak? V katero zgodovinsko prihodnost, v zgodovino brez zgodovine? Ta svet, sodobni svet, naš svet je v tem času kot gmota v orehovi lupini, ki jo visoki valovi nenehno premetavajo zdaj sem, zdaj tja. To je čas poln groženj, sporov, celo čas vojne in obglavljanj, čas brez tečajev, čas nasilja in vsakršnih kriz. Poučevali so nas in prepričevali in smo celo verjeli, da je globalizacija neizbežen proces, ki se mu človek ne more upreti. Pa je globalizacija prinesla splošni upad, nenazadnje gospodarskega in finančnega, tako da taisti preroki danes spet prisegajo na krajevno obarvane oziroma nacionalne ključe, ki bi nas izvlekli iz vse večje brezposelnosti, predvsem mladih ljudi, iz življenjske stiske, pomanjkanja, celo revščine. Odvisnost ni dobra stvar, ne v gospodarstvu ne drugje. Stiska ne bo pojenjala, dokler ne bo prišlo do popolne prevetritve, ali kot razsvetljeno pravi novi slovenski predsednik vlade Miro Cerar, spet je treba obuditi moralne in etične kroge na vseh področjih, jim vdahniti dušo, smisel, vsebino, ne pa da ima vsaka dejavnost na zašitku prilepljeno ceno, da se vse meri z denarjem, tudi vrednote, da je vse podrejeno nasprotujočima si poloma- se splača, se ne splača. To je prvo dejanje, ki ga mora sodobni človek nemudoma razrešiti v smer odločitve za visoko načelnost, za ponovno obujanje srčnosti in ljubezni kot protiutež splošnemu razkroju, sicer mu ni rešitve. Na ta odrešilni splav sodi tudi naslednje: brez narodnega naboja in zavesti, brez solidarnosti in povezovanja, brez strpnosti in enakopravnosti ostajata naše življenje in delo torzo, pa naj gre za milijonske narode ali mikrokozmične manjšinske skupnosti. Te, manjšinske skupnosti so danes in naša z njimi, v veliki nevarnosti, da se na eni strani prepustijo samouničevalskemu padanju, na drugi pa so v kleščah tihega izpodkopavanja dostojanstva in enakosti. Skrite za masko lažne figavžepovske demokratičnosti in navidezne strpnosti še vedno meljejo težki kamni, ki izvajajo nenasilno, birokratsko etnično trebljenje, ki je še bolj boleče, ker se tega komajda zavedamo. Močnejši šibkejšega tako močno utruja, da ta nima več potrebnega soka, ki bi ga hranil v boju za svojo pravico do obstajanja. Kar zadeva samoukinjanje pa kaže, da smo v tej ne ravno plemeniti umetnosti Slovenci v Italiji pravi mojstri, saj mnogi skušajo v robidovju utreti steze, ki so v kričečem nasprotju z narodnim obstojem manjšine. Zazrimo se le v pojem multikulturnosti, ki je v naših vrstah našel četico generalov, a je v teoriji in praksi prav tako kot globalizacija mrknila, multikulturnost celo v besedah njenega temeljnega utemeljitelja Taylora ne more živeti, saj ubija posamezne kulturne identitete, ker gre za proces spreminjanja. V našem primeru pospešuje asimilacijo. V ospredje je treba namesto multikulturnosti postaviti drugačnost, to je pojem in načelo, ki ohranja in varuje vsakršne značilnosti in posebnosti določene skupnosti, etnije, naroda, pa naj gre za vero, kulturo ali jezik. Drugačnost pomeni stik in soočanje drugačnih, kar je seveda bogatitev prostora, ljudi in časa, kjer drugačnost domuje. Drugačnost je krepitev jezikovne in kulturne določenosti, krepitev narodnega jedra. To konec koncev zahteva tudi temeljna beseda evropske povezanosti, ki je utemeljena na skupnosti narodov, torej na drugačnosti, a z istim ciljem. Ponavljam: če kdo misli, da sta narod in narodnost romantični vrednoti, naj se zamisli nad to širokopotezno razsežnostjo in temeljnim, tudi političnim izhodiščem Evropske unije - Evropa je povezava in skupnost narodov! Da bi obvarovali svojo drugačnost pred divjanjem uničevalskih hijen, so konec koncev izgoreli tudi Bazoviški junaki, ki nas stalno opominjajo, a mi kot da jih več ne slišimo.
Prisluhniti bi jim morali in odpraviti puhlice, površnost in besedičenje brez vsebine in pravega pomena. V ta vse prej kot zavidanja vreden koš sodijo odpiranje, nacionalizem, strankarsko ideološki pogled na narodno skupnost, da omenim le nekaj šare, ki se je nabrala v naši retorični ropotarnici. Kaj sploh pomeni odpiranje? Je to lekarniško-zdravstveni pojem, ki se nanaša na želodec in črevesje? Že desetletja, ves povojni čas, poslušamo nasvete, češ da se mora slovenska narodna skupnost v Italiji odpreti. Komu ali čemu? Manjšinske družbe so že same po sebi dovolj širokih pogledov, vpete v družbene integracijske procese, ker drugače ne more biti. Če pa pomeni odpiranje razprodajo narodnih vrednot, slovenskega duhovnega zaledja, tradicije, jezika, smo sedaj tako odprti, da skorajda več ne razbiramo, kaj smo, kateri je naš jezik, saj na vseh javnih prireditvah, nastopih, skupščinah, uporabljamo oba jezika brez kakršnekoli razlike, celo v naših ustanovah je tako, da ne govorimo o zasebnosti in o šoli, ki je postala jezikovni tečaj za Neslovence in povsem izgublja vsebino in izhodišče, zaradi katerega je nastala, to je, da krepi zavest, kulturo, identiteto, jezik pripadnikov slovenske narodne skupnosti v Italiji. In se brez sramu sprašujemo, zakaj je jezikovnega znanja vedno manj, zakaj vedno manj samozavesti, zakaj otrok ali mladostnik ne vesta, kaj sta. Ubogi učitelji nimajo orodja, da bi poučevali, saj morajo prej razložiti, da je volk lupo in šele potem, ko je že konec šolskega leta, reči kako besedo o volku v Rdeči kapici. V tem povojnem času smo prešli iz slovenske enojezičnosti v enostransko dvojezičnost in prav kmalu se bomo znašli v drugi enojezičnosti, saj vemo kateri. In rešeni bodo vsi problemi s financiranjem slovenskih ustanov, društev, športa, kulture. A to smo si skuhali tudi sami. Še več, premnogokrat slišim besede o manjšinskem nacionalizmu, kar je povsem brezpredmetno, ker manjšinske narodne skupnosti ne morejo nikogar ogrožati. O nacionalizmu bajajo tisti, ki jim je narodna pripadnost povsem ohromela in si ne morejo izmisliti nič drugega, da bi si oprali vest. S takimi je zgodovina, tudi slovenska, prej ali slej vedno obračunala in jih ožigosala z odpadniki. Ne, ne, nacionalizem in zaprtost gnezdita drugje, ne v manjšini, ki na široko odpira svoja vrata. Zaprtost je sestavni del večine, ki ne sprejema drugačnosti. V normalnih okoliščinah bi bila na tako imenovanem dvojezičnem področju, kar dežela Furlanija-Julijska ni, slovenščina uradni jezik povsod, v večinskih šolah bi poučevali slovenščino, kraji in ulice bi bili dvojezični, v italijanskem gledališču bi imeli slovenske nadnapise, v javnih uradih, županstvih, na pošti, železnici, cestah, smerokazih in tako dalje in v nedogled bi moralo biti vse tudi v mojem, v našem jeziku. Zakaj tega ni? Ali ve kdo povedati, zakaj tega ni? Kdo je sedaj zaprt in fobično naravnan? Za vsak dosežek, za vsak napis, za vsako drobtinico mora ta naša narodna skupnost krvaveti in se izčrpavati, kar meji že na zapostavljanje, družbeno in človeško krivico in neprikrito asimiliranje. Je to normalno? Baje nam je sedanja vladajoča struktura v deželi Furlaniji-Julijski krajini in v Rimu naklonjena. Dvomim. V deželnem svetu Slovenci nimamo zajamčenega zastopstva, še v novem senatu, ki o ničemer ne odloča in bo prazen dim, nam ne dajo mesta, da ne govorimo o grožnji po ukinitvi manjših občin, pokrajinam pa itak že bije zadnja ura. Od vedno, ves povojni čas ista pesem, pa naj oblastne niti vleče ta ali oni. Jasno pa je, da je treba manjšine obvarovati s posebnimi normami, ki niso privilegiji, ampak življenjski kisik. Zaščititi jih mora država, na ozemlju katere manjšine živijo. Razen lepotnih stavkov in kakega slabo izgovorjenega ''dober večer'' na slovenskih prireditvah, ki prinašajo volilne glasove in skromno, skoraj nično udeležbo pripadnikov večinskega naroda, pa ni nič pretirano otipljivega. In Slovenci, ki delujejo v teh strankah in skupinah pridno molčijo, saj se podrejajo tako imenovanim političnim interesom, ne pa narodnim. V zameno ustanavljamo in ustanavljajo komisije, omizja, komponente. S tem je tako: če nočete rešiti vprašanja - ustanovite komisijo, je modro ugotovil Churchill.
Res pa je tudi to. Slovenci nastopamo skrajno neenotno, zaradi ideoloških in političnih različic ni skupnega hotenja, načrta, prihodnosti. To je pogubno. Ko gre za usodo in življenje naroda ne more biti političnega slepomišenja in tudi politična pripadnost ne velja. Velja le narodna enotnost! Celo vlade velikih držav se v časih stiske, krize, ogroženosti povežejo v narodno enotnost, v skupno hotenje tako imenovane levice in desnice. Kaže, da smo le Slovenci v tem izjema. Enotnosti ni težko doseči, ko bi le začutili tisti atavični čut, ki povezuje istorodnost, če bi se združili pod narodovim znamenjem in ne viseli na političnih računicah strankarskih tajništev. Nihče ne bo poskrbel za nas in zakaj bi. Lepe besede o prijateljstvu, sožitju, sobivanju so največkrat pesek v oči. Preveč smo pasivni in neenotni, preveč se bojimo užaliti večino, naš skupni cilj pa bi moral biti popolna enakopravnost, uveljavitev narodnih in s tem človeških in človečanskih pravic. Skratka, aktivnost tudi oster nastop, da ne izginemo, da ne utonemo. Da ostanemo. Ustvarjalni, dejavni, življenjski. Slovenija, matična dežela in sedaj država, – pa jo res tako čutimo in občutimo? – nam res ni v veliko pomoč. Ne mislim tu na meddržavne in diplomatske stike, na srečanja Ljubljana–Rim, kjer je manjšina skoraj vedno med poglavji dnevnega reda, s kolikšnim uspehom je drugo vprašanje. Ali Domovina polni svoj odnos do košate narodne veje zunaj meja z vsebino in kakovostjo? Koliko je enotnega slovenskega kulturnega in jezikovnega prostora v medijih, koliko v ljudeh? Koliko smo prisotni v življenju in razmišljanju Slovencev v Sloveniji, ki se še danes čudijo, da so v Italiji ljudje istih korenin, ki jim je slovenščina materni jezik. In kaj in kdo je minister ad hoc za nas in Slovence po svetu, katera je njegova vloga, kateri načrt, vsebina, kako vlaga v povezovanje, v kulturno vsebino, je njegovo delo le v tem, da odpira vedno bolj sušno denarnico in briše solze SKGZ-ju in SSO-ju, ki stokata zaradi vsakršnega pomanjkanja? In ko ni denarja, skušata zamesiti kako skupno ustanovo, ki je nihče ne čuti za skupno, saj imata popolnoma drugačna pristopa do reševanja težkega narodnega položaja. Eden vodi v italijanski prostor, drugi v slovensko jedro. In mi čutimo Slovenijo za svojo izvorno domovino? Le redki. Zakaj? Vprašajmo se, ali vzgajamo mlade rodove v narodnem duhu, ali slovenska šola v Italiji opravlja svoje poslanstvo v prid narodni zavesti in osveščanju?
Skratka. Nujno potrebujemo strnjenost. Bodimo kot pevski zbor, v katerem so različni glasovi, tenorji in basi, alti in soprani, vsi imajo svojo vlogo, svojo specifiko in barvo, nekateri pevci so sicer brez posluha, drugi vrhunski, a vsi prispevajo in se poenotijo, ko gre za nastop. Takrat zapojejo ubrano in harmonično, da bi prepričali poslušalce. A kdo bo dirigent takega zbora? Upam, da ne kaka komisija ali skupno predstavništvo, saj bi člani le-tega že spet strankarsko vlekli vsak na svojo stran.
Pa vendar. Ko pogledam preko in mimo političnih brlogov, vidim množice slovenskih ljudi v pevskih zborih, društvih, na prireditvah, na športnih igriščih in telovadnicah, vidim množice ustvarjalnih ljudi, ki nočejo izgubiti sebe in svojega bistva. In to daje upati, da je vendarle pred nami dober čas, ugoden veter, ko bodo za krmilo te skupnosti stopili ljudje, ki vejo za plavbo in severnico. Ne, ne rabimo medgeneracijskih sporov, mi rabimo vsebino in kakovost, sveži, pomladni vsebino in kakovost. Bazoviški junaki so verjeli v plemenite ideale in so se uprli vsemu in vsem, ki so jih osramotili. Časi so drugačni a bistvo ostaja isto: doseči priznanje enakosti, enakopravnosti, doseči pravičnost.
Ne utvarjam si. V svetu, ki bo zdaj zdaj počil zaradi napetosti, rožljanja z orožjem, strtega smeha otrok, porušenih domov, nasilja vseh vrst, stiske, pomanjkanja, v svetu, kjer ni etične prenove in bledijo ideali človeškega srca, je vprašanje manjšin v razmišljanjih hitro se menjajočih oblastnikov le kaplja v morju, kaplja v oceanu časa. A manjšine, njihovo življenje in obstoj, so prav tako pomembne kot vse drugo, kar živi na tem planetu. Kajti zapomniti si je treba to: brez kapelj tudi morja ne bi bilo! In mi smo kaplje, ki soustvarjamo morje, na katerem je varna plovba za vse ljudi!«

Marij Čuk                      
Bazovica, 7. septembra 2014