Miramar, sramota, ne lepota!

Spletni portal najlepših italijanskih parkov (I parchi pi? belli d'Italia) je tudi letos, kot v preteklosti, evidentiral deset najlepših in najboljše ohranjenih italijanskih parkov. Pobudo medijsko podpira dnevnik Corriere della Sera, kar ji seveda daje državno odmevnost. Zmagovalca bodo izbrali jeseni, natečaj, če ga lahko tako imenujemo, je razdeljen na kategorijo državnih oziroma javnih parkov ter na kategorijo privatnih parkov. »Gre za prečudovite kraje, ki si med poletnimi počitnicami zaslužijo obisk, tudi zato, ker se vsi nahajajo v bližini turističnih in kopaliških središč,« beremo na spletni strani največjega italijanskega dnevnika.
 Park, ki obkroža Miramarski grad, res sodi med okoljske in zgodovinske bisere, pri tem pa je treba uporabljati pretekli čas. Že nekaj let park žal namreč ni več to, kar je bil. Danes so njegovi drevoredi in gredice eno samo veliko gradbišče, namesto tabel in smerokazov kraljujejo raznorazne pregrade ter ograje in napisi o zaprtih potkah in stopniščih ter o obnovitvenih delih, ki se praktično niso nikoli v resnici začela. Vhodna vrata v park na obalni cesti (med obema predoroma) so že več mesecev zaprta in še bi lahko naštevali.
Miramarski park je enako kot grad javno dobro, v imenu države ju upravlja ustanova za spomeniško varstvo, ki se v zadnjem času nikakor ni izkazala kot dober upravitelj. Posebno če pomislimo, da je bil Miramar dolgo časa med najbolj obiskanimi parki in gradovi v Italiji, danes pa se park nahaja v nezavidljivem stanju.
Načrtovanje parka, ki se razteza na površini več kot dvajset hektarjev, je Maksimilijan Habzburški poveril priznanemu avstrijskemu arhitektu Carlu Junkerju, medtem ko sta za botanični del poskrbela najprej Josef Laube in nato Anton Jelinek. Dela za ureditev parka so se pričela leta 1856, če se danes sprehodiš po njem pa zgleda, da se še niso sploh končala...