Pahor: »Razumem bolečino ezulov«

Tržaški pisatelj Boris Pahor se je kot znano znašel v središču polemik, potom ko je v javnost prišla vest, da bo v Cristicchijevi predstavi Magazzino 18 tudi njegov odlomek o požigu Narodnega doma in pismo o fašističnem taborišču Rab. Nekateri politiki (Paris Lippi, Stelio Spadaro) in predstavniki ezulskih združenj so zagnali vik in krik. Utemeljili so ga s trditvami, da Narodni dom ne spada v predstavo o Istranih in da je Pahor nacionalist, ki ni nikoli spregovoril o ezulih.
»Moti me, da me imajo za nacionalista, ker to ne drži,« je na naše vprašanje odgovoril Pahor. »Prav tako ni res, da nisem pisal ali govoril o ezulih: začel sem leta 1961 v reviji Trieste, v zadnjih letih pa v dnevniku Il Piccolo. Tudi v noveli Postanek na Ponte Vecchio se pojavlja ta tematika. Kot pisatelj, humanist in Slovenec dobro razumem njihovo bolečino, tudi mi smo za časa fašizma imeli svoje ezule. Res je, da so jim imeli za fašiste in da se v svojih mestih niso več počutili doma.«
Pahor ni videl predstave, vesel pa je bil novice, da je Cristicchi vanjo vključil tudi fašistično preganjanje Slovencev. »Lahko ga ne bi. Tako pa bodo vsaj zanj zvedele tudi mlajše generacije.«