Miramarski park v kritičnem stanju

Nekoč zeleno in v cvetje odeto območje je letošnje poletje spremenilo svoje naravno obličje.

Miramarski park brez vode (KROMA)

V parterju, spodnjem predelu ob gradu, se je rastlinje in grmičevje posušilo, več dreves je usahnilo. Suša je bila letošnje poletje res dolgotrajna, ne more pa biti edini krivec za opustošenje zgodovinskega Maskimilijanovega parka.
Kaj storiti?
Park je v takem stanju, da bi ga morali zapreti javnosti. Ljudi bi kvečjemu lahko pustili na ogled gradu, vse ostalo pa bi morali zapreti, je ocenil Vladimir Vremec, dolgoletni odgovorni za javno zelenje pri tržaški občini.
Vremec je strokovnjak za zgodovinske parke. Pozna jih: tiste v Avstriji, v Nemčiji, na Portugalskem. Je pa tudi izvedenec za miramarski park. Prav on je daljnega leta 1986 v knjigi Un giardino in riva al mare, ki jo je bil uredil Marco Pozzetto, dejansko »napovedal« sedanjo katastrofo. V prispevku z naslovom Krajinski aspekti miramarskega parka in predlogi za njegovo bodoče vzdrževanje in upravljanje je na osnovi svetovne literature o zgodovinskih parkih iznesel vrsto konkretnih predlogov. Park bi morali nadzorovati. Pripraviti bi morali upravni načrt za tekoče vzdrževanje in za posebne posege, ki so v vsakem parku zaradi dotrajanosti raznih delov in opreme potrebni. Park bi potreboval stalno zaposlenega glavnega vrtnarja, ki bi strokovno nadzoroval vsa vzdrževalna dela posameznih podjetij; obenem bi moral imeti čuvaje, ki bi pazili na dogajanje v parku in bi tudi posegali po globah, če bi to bilo potrebno. Še posebej pa: park bi morali »vrniti mestu«, zanj bi morale skrbeti krajevne uprave, v prvi vrsti občina in pokrajina, ki je pristojna za vprašanja okolja.
Ko bi oblasti prisluhnile Vremčevim predlogom, bi se verjetno letos poleti miramarski park ne kazal sedanje žalostne podobe. A kaj, ko bo bili vsi izvedenčevi predlogi preslišani!
Zgodovinski park je v domeni spomeniškega varstva. To je države. Spomeniško varstvo ima več oddelkov: okoljevarstvenega, arhitekturnega, umetnostnega, in oddelek za zgodovinske vire. Oddelka za zgodovinske parke ni. Nič čudnega torej, da se ni mogla krajevna uprava spomeniškega varstva ukvarjati s parkom tako, kot bi bilo potrebno.
Letos se je zgodilo sledeče. Zaradi počenih vodovodnih cevi je začela voda odtekati. Podjetje AcegasAps je dostavilo slan, astronomski račun. Spomeniško varstvo ni imelo sredstev za takojšnje popravilo cevi za kapljično namakanje in je kratkomalo zaprlo pipo. Odprli so jo le občasno. Zaradi pomanjkanja osebja ni bilo mogoče poskrbeti za namakanje, ki bi bilo kos letošnji dolgotrajni suši. Tako je začelo rastlinje usihati. »Svoje je dodala še glivična bolezen na pušpanih v parterju, ki so glavni strukturni element tega območja. Pušpan se je že nahajal v slabem stanju, bolezen in suša sta ga pokončala,« je pojasnil Vladimir Vremec.
Škoda je po strokovnjakovem mnenju velikanska. Država naj bi sedaj vendarle posredovala spomeniškemu varstvu prispevek v višini kakega milijona evrov, a prispel je očitno prepozno.

Več v tiskani izdaji Primorskega dnevnika