»Zelo grdo dejanje«

Pokrajinski svetnik Romita o povojnem nasprotovanju gradnji ezulskih naselij na kraškem ozemlju

Massimo Romita (KROMA)

• Komentarji (1)
• Ezulska naselja? Ne, hvala!

Nasprotovanje gradnji ezulskih naselij na pretežno slovenskem kraškem ozemlju je bilo »zelo grdo dejanje.« V to je prepričan pokrajinski svetnik Ljudstva svobode in eden od kandidatov za župana Devina-Nabrežine Massimo Romita, ki se je na včerajšnji seji pokrajinskega sveta spomnil gradnje dveh ezulskih naselij v devinsko-nabrežinski občini, Naselja sv. Mavra pri Sesljanu in Ribiškega naselja med Devinom in Štivanom, pa tudi začasne odstavitve takratnega župana Albina Škerka 18. maja 1962 in uvedbe komisarske uprave, med katero je tržaški podprefekt podpisal dovoljenja za gradnjo naselja. Na Romitova izvajanja se je odzvala svetnica Zveze levice Elena Legiša, ki je med drugim spomnila, da je bila takratna gradnja ezulskih naselij v funkciji italijanizacije Krasa v okviru načrta Krščanske demokracije, ki je v ta namen izkoristila ezule. Domače slovensko prebivalstvo, ki je samo nekaj let prej pretrpelo dvajsetletno fašistično preganjanje, je gradnjo teh naselij občutila kot ponovno posilstvo, ni pa sovražilo ezulov, je opozorila Legiševa.
Vse to se je dogajalo na včerajšnji seji tržaškega pokrajinskega sveta, ki je bila v začetku posvečena počastitvi dneva spomina na fojbe in eksodus. Pri tem so svetniki prisluhnili zgodovinarju Robertu Spazzaliju, ki se je osredotočil predvsem na človeški položaj tistih, ki so doživeli eksodus, pri spominjanju na katerega prevladujeta motiva prestane krivice, pa tudi izbire, saj so se ezuli odrekli lastni zemlji, da bi ohranili identiteto. O svoji izkušnji so ti ljudje pripovedovali v intimnem krogu ali pa v okviru svojih krožkov, širša javnost je za to izvedela šele čez nekaj desetletij, nov mednarodni kontekst pa lahko zdaj prispeva k premoščanju zgodovinskih krivic, je dejal Spazzali, za katerega je potrebno, da šole spoznavajo Istro in Dalmacijo.
Poleg že omenjenih Romite in Legiševe, sta po Spazzalijevem predavanju spregovorila še Štefan Čok (Demokratska stranka) in Giorgio Rossi (Lista Dipiazza). Prvi je opozoril na dolžnost politike, da ohranja spomin z vednostjo, koliko so tragedije 20. stoletja škodile ozemlju, na katerem se srečujejo slovenski, hrvaški in italijanski svet, poleg tega pa tudi, da skrbi za ohranjanje in razvoj ne samo lastne, ampak tudi sosednje skupnosti, s čimer se je v svojem posegu strinjala tudi predsednica Pokrajine Maria Teresa Bassa Poropat. Rossi pa je izrazil upanje, da bodo nove generacije mladih določile en sam dan spomina, s čimer bi se tudi rešile dedičev fašistične in komunistične ideologije, ki so doslej lastnim otrokom preprečevali, da bi rasli z občutkom svobode.

Več v tiskani izdaji Primorskega dnevnika