31. avgusta 1935 je progo Trst-Poreč zadnjič prevozil vlak. Tako se je zaključila triintridesetletna zgodba ozkotirne proge Porečanke ali Parenzane, v katero so predvsem prebivalci notranje Istre vlagali velika pričakovanja. Proga je bila nato dolga desetletja zapuščena, v času evropskih čezmejnih projektov pa se počasi spreminja v Pot zdravja in prijateljstva. Porečanki je posvečena zanimiva razstava, ki so jo včeraj odprli v železniškem muzeju na nekdanji postaji Sv. Andreja. Povsem dvojezični (italijansko-slovenski) panoji, ki jih je uredila Branka Sulčič Sulli, ponujajo celovit vpogled v nastanek in delovanje Porečanke, a tudi informacije o razburkani istrski zgodovini. Obiskovalec tako izve, da je proga nastala po zaslugi grofa Petra Waldersteina, ki je leta 1887 dobil cesarsko koncesijo za izdelavo načrta. Po večletnih prizadevanjih je leta 1900 nastala tudi družba za upravljanje lokalne železnice Trst-Poreč. Že 1. aprila 1902 je na progi Trst-Buje peljal prvi vlak, 15. decembra istega leta pa je bila Parenzana dokončana. Obeh otvoritvenih voženj se niso udeležili uradni italijanski predstavniki iz Istre, ki niso hoteli sprejeti dvojezičnih napisov ob progi: prepričan so bili, da zadostujejo le italijanski, dunajsko ministrstvo pa ni bilo istega mnenja ... Nove proge so bili najbolj veseli prebivalci notranje Istre, ki so tako dobili povezavo z morjem in predvsem Trstom. Resnici na ljubo pa je bila proga nerentabilna: ladijske povezave in kasneje tudi avtobusne, so bile cenejše in hitrejše. Na panojih so razstavljene tudi številne fotografije in podatki o posameznih postajah, ki so stale ob progi. A tudi izrezki iz časopisov, ki se nanašajo na nekatere posebne dogodke: na primer izrezek Edinosti, ki nosi naslov Burja preobrnila železniški vlak. Bilo je 31. marca 1910: pri Miljah so takrat izgubili življenje trije potniki.
Vse uspešnejši ukrepi širše solidarnostne mreže krajevnih organizacij, združenj in ustanov, ki si prizadevajo za pomoč ljudem v stiski - se pravi beračem, revežem in brezdomcem, ki so vsakodnevno prepuščeni samim sebi.
Nekateri prenavljajo le sobe, stanovanjske hiše ali večje javne objekte, na Opčinah se je pustna skupina odločila za večji podvig. S čelado na glavi se bo preizkušala v inženirskem podvigu, ki je večji od izgradnje mosta čez Mesinsko ožino: na novo zgraditi Italijo.
Med uveljavljenimi pustnimi skupinami, ki pripravljajo voz in ki vsako leto zaradi kakovosti in lepote voza tekmujejo za zmago na sobotnem sprevodu in višku Kraškega pusta, sodi prav gotovo tudi skupina iz Bazovice.