»Simbolnim gestam morajo slediti dejanja«

Nekaj vtisov, ki smo jih v torek zbrali pred Narodnim domom

Del ljudi, ki so v torek pričakali predsednike pred Narodnim domom (KROMA)

• Komentiraj
• Trije predsedniki, tri zastave, tri himne
• Kako ocenjujete srečanje treh predsednikov v Trstu?

 Torkovo dogajanje bo najbrž še dolgo ostalo v spominu vseh, ki so bili pri njem tako ali drugače soudeleženi. Večerni koncert na Velikem trgu, ki so ga pod veščo taktirko Riccarda Mutija izoblikovali mladi hrvaški, italijanski in slovenski glasbeniki (recenzijo koncerta objavljamo na kulturni strani, vtise »naših« pevcev pa v spodnjem članku), je izzvenel praznično in mogočno. Kdor je sredi soparnega julijskega večera prisluhnil vsem trem himnam, jih zlahka ne bo pozabil.
Tržaškim Slovenkam in Slovencem pa bo v spominu najbrž ostalo tudi desetminutno dogajanje v Ulici Filzi. Prostor pred Narodnim domom je bil sicer zaradi logističnih in varnostnih razlogov dokaj »blindiran« (ljudje so lahko stali samo na pločnikih nasproti stavbe), kljub temu pa se je tam zbralo nekaj sto ljudi. Po oceni marsikoga je bilo med njimi največ Slovencev; zanimivo, da je bilo med njimi tudi nekaj »neprofesionalnih zamejcev«, torej takih, ki se običajno ne udeležujejo »manjšinskega življenja« ...
Večino so v torek vsekakor prevevali pozitivni občutki, zavest, da prisostvuje pomembnemu dogodku.
»Občutek imam, da sem se udeležil najpomembnejšega dogodka, ki se je v Trstu zgodil v zadnjih sto letih,« je bil zadovoljen režiser Mario Uršič. »Dejstvo, da se predsedniki treh mejnih držav srečajo v miru, potem ko smo se narodi med seboj tepli, je res pomembno: ne samo za Trst, temveč za celotno Evropo.
Poudaril pa bi rad, da se ti veliki dogodki zgodijo vedno s pomočjo glasbe, petja, skratka kulture: skozi kulturo lahko narodi začnejo resnejše sožitje, ki pelje tudi v globlje razvijanje sodelovanj.«
Nad obiskom je bila zadovoljna tudi publicistka Tatjana Rojc. »Mislim, da je to dejanje zelo pomembno, ker poteka ravno na dan, ko se je pred devetdesetimi leti začela naša tragična epopeja 20. stoletja. V taka dejanja moramo verjeti in hvaležni smo lahko, da je do tega prišlo. Zdaj pa bo na nas, kako bomo gradili prihodnost.«
13. julij 2010 seveda ni mogel zadovoljiti vseh. Med nezadovoljnimi je bil prof. Samo Pahor, ki je svoje nezadovoljstvo (v obliki protestnih letakov) že v jutranjih urah prilepil na okna Narodnega doma, ob prihodu treh predsednikov pa je s somišljeniki društva Edinost držav transparent z zahtevo po spoštovanju italijanske ustave.
»Kar se tu dogaja, je prava farsa. Kako se lahko spraviš za preteklost, če tudi v sedanjosti ravnaš z manjšino tako, kot so v preteklosti? Kakšen pomen ima današnje srečanje, če tržaška Občina noče postaviti dvojezične table na pročelje škedenjskega etnografskega muzeja? Če tržaški podžupan grozi s kazensko ovadbo človeku, ki si je na Opčinah upal postaviti dvojezično tablo s slovenskim napisom Občina Trst? V obeh primerih gre za območje, ki ga dekret predsednika republike iz leta 2007 določa kot dvojezično. Ali je to sploh tista Italija, o kateri govori ustava? Ali je ta Giorgio njen garant?«
Da torkov dogodek pred Narodnim domom ne more spremeniti toka zgodovine, sta prepričana predstavnika zgodovinske stroke, Borut Klabjan in Francesco Caccamo. In to kljub temu, da poučuje prvi na univerzi v Kopru, drugi pa v Chietiju. Po njunem mnenju ta dogodek ne bo privedel do sprave, »če mu ne bodo sledila politična dejanja, ki vodijo k uresničevaju tako imenovanih spravnih načel. Brez teh bo ta dogodek ostal neke vrste oklepaj, ki ne bo privedel do konkretnih rezultatov. Takim simbolnim gestam morajo skratka slediti dejanja.«
Med tistimi, ki so predsednike pričakali pred Narodnim domom, je bilo kar nekaj mladih obrazov. Damjan je prišel, »ker je manjkalo zelo malo, da tega poklona ne bi bilo. Zato, da so predsedniki počastili 90. obletnico požiga, smo morali pristati na kompromis ...a nanje smo vajeni že več kot šestdeset let. Posledica vseh preteklih kompromisov je tudi ta, da je zanimanje mladih danes manjše ...«
Giulio pa se je prišel pokloniti požigu Narodnega doma, »ker nam morajo pretekla dogajanja služiti kot opomin za prihodnost. Razumeti moramo, da ločevanje ljudi ne privede nikamor. Današnji dan je pomemben tudi za nas, ki nismo Slovenci, ampak Evropejci in Mittelevropejci. Žal pa o preteklih dogodkih vemo premalo: prizadevati bi si morali, da bi v šolah posvečali več pozornosti kulturi in zgodovini našega mesta.«

Več v tiskani izdaji Primorskega dnevnika