Mehaniki, prostovoljni redarji, kuharji, motociklisti, fotografi ...

Duša (in predvsem tehnični direktor) lonjerske dirke je odbornik kolesarskega kluba Adria Radivoj Pečar. V zakulisju pa dela in pomaga cela četa ljudi. Nevidni protagonisti so predvsem Lonjerci. Pa ne samo oni. Poglejmo.

Od leve proti desni: Manuel Purger, Boštjan Kavčnik, Luciano Rui, Dorica Milič, Paolo Sant in Sergio Bandi

Manuel Purger skrbi za nadzor na križiščih. Najbolj sem do zdaj trepetal, ko je pred dvema letoma kamion gasilcev vdrl na progo pri Svetem Ivanu. Kmalu bi prišlo do nesreče, a se je nato vse srečno končalo«, se spominja Purger. Mehanik slovenske kolesareske ekipe Zheroquadro Radenska Boštjan Kavčnik pravi, »da je najbolj pogost problem, ki ga imajo kolesarji na dirkah, preluknjana guma. S časom smo se jo navadili zamenjati tako hitro, kot mehaniki v formuli ena.« Dodal je še: »Za lonjersko dirko se kolesarji odločijo za skupnih dvajset prestav. Spredaj imajo dva zobnika s 39 in 53 zobmi. Zadaj pa deset zobnikov od najmanjšega z 11 zobmi, do največjega z 23 zobmi.«
Športni direktor Zalf Desirre Fior Luciano Rui je dejal, »da postaja lonjerska dirka iz leta v leto vse bolj zahtevna.
Dorica Milič pomaga pri lonjerski dirki kot kuharica že trideset let. »Kuhati začnemo že v soboto, ko pripravimo golaž. Vendar imamo na voljo tudi paradižnikovo omako, za tiste namreč, ki so vegetarijanci. Pred leti nam je zmanjkalo testenin in smo od hiše do hiše domačine prosili, če bi nam dali kaj pašte,« se spominja Miličeva.
S svojim fotografskim aparatom že devet let spremlja dirko fotograf Paolo Sant, ki ima najraje posnetke kolesarjev med naporom ali po prihodi čez ciljno črto.
Motociklist Sergio Bandi je pred štirinajstimi leti sledil dirki na skuterju, zdaj pa sedi na bolj udobnem BMV-eju. Bandi se spominja, da je bila najbolj pestra in tdui nevarna dirka leta 2006, ko je snežilo.

Več v tiskani izdaji Primorskega dnevnika