Tina Maze obiskala goriške višješolske dijake

»Ne živimo za to, da bi bili sami. Vedno ob sebi potrebujemo nekoga, ki nas podpira in po zaslugi katerega se razvijamo.« Ta je bila vezna nit današnjega (ponedeljkovega) goriškega srečanja s smučarsko šampionko Tino Maze, ki je pri opisovanju svojih dosežkov raje uporabljala množino kot pa ednino. Mazejeva je bila gostja medrazrednega zborovanja tehniškega pola slovenskega višješolskega centra v Gorici. Ena najboljša smučark vseh časov je obiskala višješolce po zaslugi dveh prizadevnih dijakinj 5. razreda zavoda Žiga Zois Sofie Semolič in Martine Falcicchie, ki sta pred približno mesecem dni tovrsten izziv predlagali profesorju telesne vzgoje Andrei Massiju, sicer dolgoletnemu Tininemu trenerju. Srečanje je odlično uspelo, saj smo redkokdaj opazili, da bi bili dijaki tako zbrani dve uri zaporedoma. Najstniki so olajšali delo tudi nam novinarjem, saj smo v tem poročilu zapisali kar njihova odlična vprašanja, po zaslugi katerih se je razvila res plodna in zanimiva debata. Svoje sta prispevala seveda tudi Tina Maze in Andrea Massi, ki s svojimi izkušnjami, znanjem in uspehi nedvomno znata, kako pritegniti pozornost.
Tina Maze, kdaj ste začeli smučati?
Smučišče v rojstni Črni na Koroškem je oddaljeno kakih 500 m od mojega doma, tako da sem se že kot otrok vedno smučala. Šport sem doživljala kot igro, privlačilo me je to, da sem bila v naravi, da smo skakali v gozdu. Uživala sem.
Kako ste usklajevali zasebno življenje s treningi in tekmami?
Saj vam ni treba razlagati odnosa z Andreo (smeh). Kdor Massija pozna v telovadnici, ve, da veliko zahteva. Tudi od mene je zahteval veliko. Razumela sem, da me je vedno pripeljal čez ovire, ki sem mislila, da so nepremostljive. Andrea je na svojem področju izjemen. Tudi na treningih me je vedno presenetil s kako novo vajo. Zasebnega odnosa med nama je bilo sicer malo, saj sva bila zelo usmerjena v šport. Jaz bi takrat želela nekaj več, to mi je tudi manjkalo. Odkar ne tekmujem več, pa je najin odnos bolj miren. Nimava več toliko stresnih situacij kot v športu.
Ali lahko opišete občutke ob prvi zmagi?
Prvič sem zmagala na vaškem tekmovanju med sosedi, ko sem bila stara 5 let. Bil je to smuk. Nismo veliko zavijali, bilo pa je kar strmo. Ko sem nastopala na zimskih olimpijskih igrah v Sočiju sem se spomnila tiste zmage. Pomagalo mi je, da sem premagala strah. Prva zmaga ti da namreč odličen občutek. O talentu v mojem primeru ni bilo nikoli dvoma. S samim talentom pa ne dosežeš veliko. Dokopaš se le do določenega nivoja. Potrebno je nato trdo delo, da se dodatno razviješ.
Ali pogrešate vsakodnevne treninge in tekmovanje?
Ne. Sedaj, ko sem bila starejša, mi je bilo vsako leto težje prenašati ritem vrhunskega športa. Smučanje je šport, ki ga rada primerjam z mogoGP, saj je v obeh panogah veliko dela z materialom. Valentino Rossi pa ima v dirkalniku motor in ne potrebuje dihanja, ki ga smučarji vlagamo v materiale. Trenirala sem štiri discipline, to pa je bilo zame ekstremno. Vsako leto mi je bilo težje usklajevati odnos z Andreo. Mislim, da smo naredili največ in še več. Morda bi bila morala nehati prej. Počutim se srečna in zadovoljna. Sedaj je čas za druge zadeve. Vrhunski šport se konča in je zelo kratek. Ni kot glasba ali vino, ki se izboljšujeta s staranjem. V športu lahko sicer še vedno ostaneš, morda kot trener. Mogoče je za moške lažje, ki so bolj primerni za trenerski poklic na tem nivoju kot pa ženske, ki smo najbrž bolj primerne za otroške kategorije.

Celotni intervju s Tino Maze lahko preberete v jutrišnji (torkovi) Športni prilogi Primorskega dnevnika.