»Dosegla sem cilj, četudi ne osvajam več kolajn«

Federica Macrì sodi nedvomno med najuspešnejše tržaške športnice. Pri 26 letih (27 jih bo dopolnila 22. avgusta) telovadka Artistice '81, olimpijka leta 2008, se vestnega in vsakodnevnega treniranja še ni naveličala. V športno gimnastiko je kratkomalo zaljubljena, svojo ljubezen do tega športa pa že širi tudi med mlajše. Pred časom je svoje bogate izkušnje delila tudi s članicami Cheerdance Millenium, ki so se v dveh dneh naužile novega znanja in pridobile ničkoliko koristnih nasvetov.
Od kod je nastalo sodelovanje s slovenskim navijaškim klubom?
V bistvu je bilo to bolj naključje, saj poznam Nastjinega brata Aljaža Miliča. In preko njega sem prišla v stik z Nastjo in klubom. Povabili so me na dve srečanji, na katerih sem z dekleti delila predvsem tehnične nasvete.
Pred letošnjo izkušnjo sem sicer gledala na svet cheerleadinga predvsem kot na spektakel. Tam pa sem spoznala, da je za vsako točko, za vsakim elementom veliko športne gimnastike. Predvsem v akrobatskem delu vsake točke opravljajo navijačice gibe, ki so enaki gimnastičnim, izvajajo jih le na nekoliko drugačen način. Med treningi sem nekaj nasvetov seveda dala tudi trenerkam, ki bodo nadaljevale delo z mladimi tudi med sezono.
In kako sta stekli srečanji?
Bilo je enkratno, sprejeli so me z navdušenjem. Vse so me zaprosile za fotografijo, celo snemali so. Dekleta imajo neizmerno željo in motivacijo. Vseskozi so skakale, brez prestanka.
Opazila pa sem, da vsem manjka predvsem boljša osnova, osnovni gibi in moč. Naučile so se na primer kolo ali salto, a tehnično nista ravno dovršena. Zato sem jim tudi predlagala, da bi dekleta morda izpilila sprva osnovne gibe, da bi bili potem vsi elementi tehnično bolj precizni. Ne glede na to, pa so vse dobre športnice.
Trenerstvu se posvečate že v klubu, še vedno pa tudi redno trenirate. Se športne gimnastike še niste naveličali?
Ne, pripravljam se na zadnjo tekmo ekipnega prvenstva A1-lige, ki bo sredi septembra. Sicer pa je kar težko, saj moje telo občuti vse napore prejšnjih let. Prav zato moram premišljeno razporejati treninge in počitek. Ampak vsekakor je pri vsem tem glavna vedno glava, tako da dokler sem v to prepričana, bo šlo.
Na državni ravni ste še vedno zelo uspešni, pa četudi niste več rosno mladi. Športna gimnastika se je namreč spremenila: nekoč smo spremljali le mlada dekleta, zdaj pa ste še vedno konkurenčne tudi nekoliko starejše tekmovalke. Zakaj je zdaj to mogoče?
Res je. Še sama se spominjam, kako so kariero tekmovalke končale že pri 18, 19 letih. Tačas pa tega ni več. Na daljšo tekmovalno pot vpliva več dejavnikov. Zagotovo so se orodja, na katerih tekmujemo, izboljšala, oziroma so postala nam bolj prijazna. Parter omogoča na primer višje skoke, prav tako odrivna deska pri preskoku. Težavnosti so nasploh višje, ampak napredek je viden tudi v orodjih samih. Nadia Comaneci je na primer tekmovala na parterju, ki je bil praktično marmornat. Zdaj se veliko dela tudi na preventivi, vadimo lahko v povsem varnih pogojih, z mnogimi bazeni, kar seveda blagodejno deluje na naše telo, pa tudi poškodb je manj.
V ekipi nastopate s slovensko telovadko Teo Ugrin. Kakšen je vajin odnos?
Je mlajša, a vadi v telovadnici že zelo dolgo. Prav zato ji vedno pravim, da je moja mlajša sestra. Pospremila sem jo na prve tekme, na prve zdravniške preglede v Rim ... skupaj sva skratka delili marsikaj. Videla sem, kako je korak za korakom dozorevala.