Olimpijskih iger ne bi dočakala

Letos pa mineva že dvajset let od prvega državnega naslova. Sicer mladinskega, saj je bila takrat Tanja stara 13 let. Sploh še ni vedela, kaj jo vsega čaka.
»Res je. Bilo je enkratno. Prvi državni naslov sem ga sprejela zgolj kot igra. Zabava. Nato se je vse skupaj stopnjevalo. Umetnostno kotalkanje sem vzljubila do fanatične mere. Živela sem za ta šport. Ne kesam se svojih izbir,« je razmišljala Romanova. Z njo smo se srečali včeraj dopoldne pri Svetem Ivanu v Trstu, kjer s fantom Julijem tudi živi v hišici pokojne babice Ivanke.
Tanja si kotalke še vedno obuje skoraj vsak dan. Ampak zgolj na treningih. Svoje izkušnje posreduje mladim kotalkaricam. »Tekmujem ne več. Zadovoljna sem, da sem se od tega športa oddaljila v pravem trenutku, ko sem bila na svetovnem vrhu. Na višku. Za vrhunskega športnika je to maksimum. Zmagala sem vse, kar sem lahko. Olimpijskih iger itak ne bi še dočakala,« pravi Tanja.
Umetnostno kotalkanje (še) ni na seznamu olimpijskih športov.
Izbrali so rolkanje, pa druge športe. Nič proti temu. Očitno naš šport nima pravih stricev v ozadju. Premalo pritiskajo na Mednarodni olimpijski komite. Imamo premajhno težo. Škoda, ker je kotalkanje televizijsko zanimiv in privlačen šport.
Danes se bo v Novari začelo svetovno kotalkarsko prvenstvo, na katerem bo v disciplini »in-line« tekmovala tudi Metka Kuk. Kdo so favoriti?
Italijanska kotalkarska šola ostaja najboljša na svetu. Italijanke in Italijani so torej favoriti. V ženski konkurenci cilja na svetovni naslov Debora Sbei, ki me je leta 2009 premagala. Italija je svetovno prvenstvo gostila leta 2005. Takrat sem zmagala in rimsko prvenstvo mi je ostalo v zelo lepem spominu.
Daljši pogovor s Tanjo Romano v celoti objavljamo v današnji (četrtkovi) tiskani izdaji našega dnevnika.