Tržačan in »mir« Albanija

Eden izmed kondicijskih trenerjev albanske reprezentance je bil 38-letni Tržačan Luca Bossi, ki je svojo nogometno pot začel pri tržaški ekipi Soncini in nadaljeval v mladinskih vrstah Triestine. Dveletni oklepaj je odprl tudi pri trebenskem Primorcu.
»Albanska zgodba se je začela čisto slučajno, ko je me je nekega dne poklical kondicijski trener Alberto Bellè, s katerim sva sodelovala dve leti pri Triestini, ko je ekipo vodil trener Maran. Potreboval je pomoč in tako me je angažiral. Sprejel sem rade volje. Za kogarkoli je nastop na evropskem prvenstvu morda celo višek kariere, čeprav tega ne bi rad izjavil, saj sem šele na začetku,« je dejal Bossi, s katerim smo se pogovarjali na igrišču na umetni travi pri tržaškem Svetem Alojziju, kjer je vodil individualni trening za Giacoma Caloja (letos bo igral za Pontedero v Legi Pro) in Axela Gulina (njegova izpisnica je last Fiorentine). V ponedeljek bo odpotoval na priprave s tržaškim D-ligašem Triestino.
Luca Bossi je začel sodelovati z Albanijo italijanskega selektorja Giannija De Biaseja mesec pred začetkom evropskega prvenstva. »Začeli smo s pripravami v Avstriji, kjer sem šele spoznaval nov način dela in ekipo. Vsi so me lepo sprejeli in hitro sem se vključil v novo družino. Priprave so skupno trajale celih štirideset dni, kar ni malo. Predvsem psihološko je treba biti trdni, saj postajajo dnevi prave rutine. Zbujanje, zajtrk, trening, počitek, trening, počitek. Vse to za tri tekme, ki so bile za Albanijo izjemno pomembne, saj je zanje dihala cela država in drugi Albanci po svetu. Življenjska priložnost ni bila samo zanje, ampak tudi za samega selektorja De Biaseja in tudi za vse nas,« je dejal Bossi.
Bossi ne bo nikoli pozabil sprejema v albanski prestolnici Tirani. Albanska reprezentanca, ki je bila prvič na evropskem prvenstvu, se namreč ni za las uvrstila v osmino finala. »Vse od letališča do mestnega središča je naš avtobus spremljala množica navijačev. Nepopisno veselje. Sprejeli so nas prvi minister, župan in drugi. Počutil sem se del albanskega naroda.« Skoraj z vsemi nogometaši se je Luca sporazumeval v italijanščini. V Albaniji je italijanščina neke vrste »lingua franca«, saj večina Albancev spremlja italijanske televizijske programe. »Albanščine se žal nisem naučil. Je izjemno zahteven jezik. Vem le, da je albanska beseda mir po naše dobro.«
Celoten članek si lahko preberete v današnji (torkovi) tiskani izdaji našega dnevnika