Intervju z nežnim velikanom

V nedeljo sem v domačem neredu, za čuda, našel dragoceni fotografski posnetek, ki mi dokazuje, da sem zares srečal Muhammada Alija.
V Trst je prispel s »karavano« takratnega liderja socialistične stranke Bettina Craxija pred vsedržavnimi volitvami junija 1983. Seveda je prav prisotnost nekdanjega svetovnega prvaka težke kategorije pritegnila pred oder na Velikem trgu veliko množico, nedvomno večjo od tiste, ki bi se zbrala za nastop samega tajnika PSI. Po propagandnem shodu se je socialistična druščina preselila v bližnji hotel Duchi d'Aosta, kjer mi je intervju za Agencijo Alpe Adrio oz. za TV Koper organiziral kolega Gianni Min?, ki je bil v dobrih odnosih tako s socialističnim voditeljem kot z boksarskim prvakom, in ki je pravzaprav priredil Alijevo turnejo po Italiji.
Seveda se ne spominjam vprašanj, ki sem jih postavil Aliju, spominjam pa se občutka svoje majhnosti. Nisem prav nizke postave, pred njim pa sem se počutil kot pritlikavec, in to ne samo, ker je s svojimi 191 cm bil za pol glave višji od mene in neprimerno krepkejši in bolj mišičast. Ne, čutil sem se kot mali človeček pred velikim mitom!
V resnici se za šport in športnike nisem nikoli kaj dosti brigal, dogajanje okrog Muhammada Alija, nekoč Cassius Claya, pa me je v mladosti pritegnilo, ker je njegova osebnost presegala ozki športni okvir. Leta 1964 je pri samih 22 letih starosti premagal Sonnyja Listona in osvojil naslov svetovnega prvaka v težki kategoriji. Vendar mu je tri leta pozneje, leta 1967, ameriška boksarska zveza odvzela naslov in mu prepovedala nastopanje, ker je aktivno nasprotoval vojni v Vietnamu. »No Vietcong never called me nigger - noben vietkong me ni nikoli klical črnuh« je zelo preprosto in učinkovito pojasnil svoj brezkompromisni NE vojni. Raje je šel v zapor kot oporečnik vesti, kot da bi se vkrcal z ameriško vojsko za Vietnam. In s tem revolucionarnim dejanjem je za mojo oporečniško generacijo zablestel na našem Olimpu zraven takratnih mitov, Che Guevare, Martina Luther Kinga in drugih nepozabnih ikon 60ih let.
Zato je intervju z Muhammadom Alijem eden najpomembnejših dogodkov moje novinarske kariere, enkratno doživetje, saj sem lahko spregovoril z osebo, ki sem jo občudoval od same mladosti.
Še najbolj se spominjam njegove nepričakovane, a očitne miline: sprejel me je vse prej kot naduto - v nasprotju z zadržanjem nacionalnih in krajevnih voditeljev socialistične stranke, ki so ga obdajali… Očitno je bil tako zelo velik, da mu svoje veličine ni bilo treba razkazovati pred sogovorniki! Nasprotno, zdelo se mi je, da mu je bilo zares pri srcu, da sem se z njim počutil prijetno in umirjeno. Bil je resnično vljuden, govoril je z umirjenim tonom in tudi nekoliko počasneje in manj glasno, kot bi pričakoval od takega hrusta - verjetno je šlo za enega od prvih znakov Parkinsonove bolezni, ki so mu jo odkrili naslednje leto.
Bolezen je bila tragično očitna dobro desetletje pozneje v Atlanti, na slovesnosti ob odprtju olimpijskih iger leta 1996, ko se je kot zadnji nosilec olimpijske bakle s težavo, a vztrajno povzel po strmih stopnicah in dvignil plamenico z ognjem pred občinstvom, ki je bilo zbrano na stadionu in pred televizijskimi ekrani po vsem svetu. Roka z baklo se je nezadržno tresla, a bil je tako pogumen in uporen, da je javnosti hkrati pokazal svojo bolezen in kljubovalnost.
Tiste roke se dobro spominjam in v veliko čast mi je, da sem jo stisnil: bila je velika in močna, a topla in skoraj nežna. Nežna kot velikan, ki »je bil lahek kot metulj in je pikal kot osa.«
Sergij Premru