Italija ga je razočarala, čeprav jo ljubi

Če bi v Trstu gostovala italijanska nogometna reprezentanca, bi igralce bržkone morala spremljati policija. Tudi v kavarni Tommaseo, kjer sta v torek zvečer deželna košarkarska zveza FIP in spletna stran Megabasket.it organizirala pogovor z italijanskim reprezentantoma (vodila sta nekdanji košarkar Bora Matteo Zanini in Massimo Fontanini), se resnici na ljubo ni zbralo veliko ljudi, čeprav je Trst po tradiciji košarkarsko mesto. Ker kavarna ni pokala po šivih, je bilo vzdušje še toliko bolj intimno.
Naša dežela je bila za Gallinarija odskočna deska v svoji bogati karieri. »Leta 2005 sem v Lignanu nastopil v državnem finalu under 18. Takrat sem igral z ekipo Casalpusterlengo,« se spominja dvometraš iz lombardskega kraja Sant’Angelo Lodigiano. Nepozaben je bil njegov »tap-in« (z razdalje prostega meta), s pomočjo katerega je milanska Olimpia 25 novembra 2007 v zadnjih sekundah premagala videmski Snaidero v domačem PalaCarnera. Danilo je bil takrat star 19 let. Pred tem je že oblekel dres državne reprezentance.
Čez lužo, v Združene države Amerike, je odletel leta 2008, ko ga je trener New York Knicksov Mike D’Antoni zbral na poletnem draftu. Prva tekma v slavnem Madison Square Gardnu ni bila nepozabna. »Občinstvo me je izžvižgalo. Pravzaprav ne vem zakaj. Ni bilo prijetno,« se nerad spominja začetka svoje NBA kariere. Košarka »american style« ga ni nikoli prevzela: »Športne dvorane niso samo košarka. Navijači gredo pred tekmo na večerjo ali kupujejo v bližnjih trgovinah. Malokdo pride na tribuno uro pred tekmo, kot se to pogosta dogaja v Evropi.«
Leta 2011 se je iz NY ali Velikega jabolka preselil v Denver, kjer še danes igra za ekipo Nuggets. »Razlika med mestoma je ogromna. NY ni klasično ameriško mesto. Je pač velemesto. Skoraj država zase. V NY je bil pritisk ogromen. Pričakovanja medijev in javnosti velika. Na vsakem jutranjem treningu se je predstavilo tudi do 30 novinarjev. V Denverju se včasih prikaže le eden.«
Poeta je v lanski sezoni igral v Španiji. Pravzaprav v Kataloniji za klub Manresa. »Življenje na Iberskem polotoku je veliko bolj sproščeno kot v Italiji. Manj je medijskega pritiska in navijači so manj zahtevni,« je dejal Poeta. Gallinari pa pravi, da resno razmišlja o dokončni selitvi v ZDA: »Italijo ljubim. Odkar živim v tujini, mi je rojstna država še bolj pri srcu. Hkrati pa jo sovražim. Odkar živim čez lužo, sem se še bolj prepričal, da je Italija v veliki krizi. Ne samo gospodarski, temveč tudi moralni. Mladi so res brez prihodnosti. Veliko mojih prijateljev z otroških let je brez dela. V ZDA ni tako. Če se potrudiš, prej ali slej dobiš pravo priložnost. ZDA so za mlade bolj prijazna država. Zaradi tega bom bržkone ostal v Denverju.«

Celoten članek lahko preberete v današnji izdaji našega dnevnika. Izvedeli boste tudi, kako se da zapraviti milijonske vsote denarja in katere so za Gallinarija najlepše športne dvorane v ZDA.