V Patagoniji je vstala Primorska

V alpinizmu ne moreš strmeti izključno k ocenam in vrhovom, ampak moraš predvsem uživati v tem, kar delaš. »Podobno je v službi. Če tja hodiš izključno za denar, to ni to,« razmišlja Dejan Koren, alpinist iz Vipave. S soplezalcem Boštjanom Mikužem iz Gozda pri Colu, 27 let, ne sodita med tiste alpiniste, ki bi zbirala trofeje: »Nisva taka, da bi zbirala najvišje vrhove celin. Raje splezava kaj novega, da je zraven še pustolovščina. Alpinizem se tudi v Sloveniji vse preveč gleda samo skozi vrhove in ocene, pozabljamo pa na doživetje. Zato sva si z Boštjanom vzela čas in spregovorila o tem. Želiva, da ljudje dobijo občutek celote,« razlaga Dejan, 33 let, tačas edini primorski alpinist z mednarodno licenco.
Tako je bilo tudi v Patagoniji, kamor sta odpotovala prve dni oktobra in tam preživela mesec dni. Prvotni načrt o daljšem prečenju skozi veličastni Cerro Torre (3128 m), ki ga predvsem Italijani imajo za sveto goro, je padel v vodo zaradi neugodnih vremenskih napovedi. Naposled sta se odločila, da gresta izključno na Cerro Torreja, vendar tudi ta načrt se jima ni uresničil. Nekaj metrov pod vrhom sta se cilju zaradi nemogočih razmer morala odpovedati, hladnokrvno in povsem premišljeno. Že pri sestopu v izhodiščno točko El Chalten na jugozahodni strani Argentine, tik ob meji s Čilom, sta zagledala naslednji cilj, še nepreplezani Cerro Dumbo (2465 m). V sanjskih razmerah (brezveterju, kompaktnem snegu in soncu) sta osvojila vrh in preplezano smer poimenovala Vstala Primorska. »Spomnil sem se na primorsko odpravo, ki je v osemdesetih letih splezala prvenstveno smer v južni steni Aconcague. Najina z Boštjanom je bila po tolikih letih spet izključno primorska odprava in to sem želel poudariti v imenu,« razlaga Dejan izbiro imena smeri.
Več o sami odpravi, alpinističnih pripravah in plezalcih lahko preberete v tiskani izdaji našega dnevnika. Alpinista sta spregovorila tudi o smrti, Tomažu Humarju, Nabrežini in dolini Mrzle vode.