»Nogomet je dolgočasen«

Nagrada Pričevalec zgodovine, ki jo je Gianni Minà prejel v soboto, sodi nedvomno med tista priznanja, ki so šla v prave roke. Popularni novinar je bil namreč očividec mnogih nepozabnih dogodkov ne samo na športnem področju. Zadnja leta opise teh dogodkov v glavnem ne more posredovati množicam.

Novinar Gianni Mina' (KROMA)

• Komentarji (4)

Že pred 14 leti so ga pri državni televiziji »odžagali« saj, tako mu je bilo rečeno, 'ni bil udomačljiv'. Besede, ki so zanj velika pohvala:
»Delo novinarja mora biti ravno tako. Mi moramo poročati o tem, kar smo videli, imeti najbolj podrobno sliko o dogajanju in nato to sliko predati bralcem oziroma poslušalcem. Ko se novinar 'udomači', potem to pomeni, da ne opravlja več svojega poslanstva. Res je, kot pravi kolega in prijatelj Gianni Mura, da so me odstranili, ko naj bi vladala levica, a menim, da je bil problem v tem, da to ni bila več levica.«
Med zanimivo debato ste povedali, da sploh ne gledate več nogometnih tekem, ker vas nogomet dolgočasi. Je res tako?
Najprej želim poudariti to, da nikoli ne govorim o nogometu, ker me enostavno nikoli ne pokličejo, da bi kjerkoli komentiral nogometna dogajanja. Res je, da tekmam ne sledim preko TV ekranov, a sem stalno informiran o tem, kar se dogaja. Mislim, da je nogometa vse preveč. Kažejo vsako tekmo. Ob tem menim, da je moderen nogomet grd, dolgočasen, 'neizobražen' in v njem vlada mafijsko pravilo molčečnosti. Opažam pač, da tudi tekme, ki bi me zanimale, po nekaj minutah me dolgočasijo. Zdi se mi, da je igra dolgočasna in mladi komentatorji, ki navdušeno komentirajo tekmo, to počenjajo nekako pod ukazom, kar me dodatno razburja in moti.
Ne gre za nostalgičnost. Čeprav sem prepričan, da je moja generacija doživela najlepše obdobje doslej. Druga polovica prejšnjega stoletja je bilo najbolj zanimivo obdobje v zgodovini človeštva po inovativnosti in številu nepozabnih dogodkih. In za šport velja isto. Gre za obdobje, ko je nek športnik, Muhammed Ali, sam dosegel spremembo zakona o obveznem vojaštvu v ZDA. Mislim, da je to zdaj nekaj nepojmljivega in neponovljivega. Nikoli ne bom pozabil njegovega dvoboja v Kinšasi proti Foremanu, ko je med 200 in več novinarji povabil ravno mene na praznovanje v slačilnico. To so bile osebnosti, to so bili pravi šampijoni z vseh zornih kotov, tako da mi lahko dovolite izjaviti, da mi je nekako dolgočasno govoriti o sedanjih 'zvezdnikih'.
Torej je nogomet dolgočasen, ker ni več takih zvezdnikov, ki bi pritegnili posebno pozornost?
Nedvomno je Maradona mnoge približal nogometu. Leta 1986 je sam popeljal Argentino do naslova, ali leta 1990, ko je imel ob sebi povprečno ekipo, jim je omogočil se uvrstiti v finale, kjer so jih okradli. Mehiški sodnik je dosodil več kot sporno 11-metrovko v korist Nemčije, saj je bilo nedopustno, da bi lahko Argentina dvakrat zapored slavila. Ne pozabimo, da je bil takrat na čelu Fife Brazilec Havelange. Če bi Arfentina znova zmagala, bi si vzel življenje!
Možno je, da na zanimivost ali nezanimivost nekega športa vplivajo zvezdniki, ki jih v določenem obdobju dobimo ali ne. Spominjam se namreč tiste sezone v A-ligi, ko smo lahko v živo gledali vse najboljše. Maradona pri Napoliju, Platini pri Juventusu, Zico pri Udineseju, Rumenigge pri Interju in še bi lahko našteval. Vsi najboljši, ki so igrali takrat še ne dolgočasen nogomet. Zdaj je nogomet postal šport številk. Res smešno se mi zdi, da je zdaj najpomembnejši podatek, ali je nekdo igral s 4-2-3-1 ali 4-3-2-1.
Torej ni le igra boj dolgočasna. Je ves svet, ki se vrti okoli nogometa, veliko bolj dolgočasen?
Brez težav bi lahko rekel, da so bili komentarji tekem Niccoloja Carosia, Nanda Martellinija in ostalih veliko bolj človeški. Zdaj se mi zdijo poročevalci podobni komentarjem tehnika, ki popravlja računalnik. Vse skupaj izpade zelo hladno. Na debati je bil med občinstvom prisoten tudi Galeone. No, Galeone si je kar »izmišljal« ekipe. Ni nikoli razpolagal z zelo kakovostnimi ekipami, a jim je vselej dal neko igro, ki jih je približala bogatim Interju, Milanu in Juventusu.
Govorili ste o bolj človeškemu nogometu. Je morda s tega vidika nogomet odraz celotne družbe?
Tu pa gremo že na bolj globoke tematike, skoraj človečanske. Prejšnji teden sem prebral, da ameriški predsednik, med drugim temnopolti in izvoljen v vrstah demokratske stranke, enkrat tedensko prebira seznam ljudi, ki jih je dovoljeno ubiti brez procesa in on ima pravico brisati in dodajati imena na tem seznamu. Potem je jasno, da ta svet ne gre v pravo smer. Claudio Fava, bivši komisar v evropskem parlamentu, je predsedoval podkomisiji, ki je poizvedovala o ugrabitvah s strani tajnih služb oseb, osumljenih terorizma. No, prišlo je na dan, da je bilo nedolžnih kar 18 od 20 preiskovanih oseb, ki so jih ugrabili in nato prepeljali v države, kjer je bila dovoljena uporaba kateregakoli sredstva, seveda tudi mučenja. Razumem, da moraš ugotoviti, kdo se vojskuje proti tebi. Morda pa bi bilo tudi pametno razumeti, čemu se nekdo vojskuje proti tebi. Nemogoče je govoriti o svobodi in demokraciji, ko lahko ameriški predsednik s križcem ob imenu odloči o življenju in smrti nekoga. Taka družba nima bodočnosti. Tako da nikakor me ne čudi, če se tudi na športnem področju stvari slabšajo.
Prej sem govoril o tem, da sprašuješ za pomoč ravno tiste, ki so te v preteklosti »najebali«. Mednarodni denarni sklad je spravil v revščino Grčijo in zdaj sprašuješ za pomoč ravno mednarodni sklad?
Primerjava bi lahko na prvi pogled izgledala pretirana, a novinar je kot zdravnik. Če dobro opravljaš svojo nalogo prispevaš k temu, da je družba boljša. In seveda obratno.
Hipotetično bi vam jutri prva državna mreža omogočila večerno oddajo. Kateri zadevi bi jo vi posvetil?
Mislim, da bi se odločil zadnji trenutek, saj moraš biti stalno na tekočem in se na svetu vsako sekundo zgodi nekaj pomembnega. Če se že vnaprej odločiš resno tvegaš, da bo tematika na dan oddaje že zastarela.

Več v tiskani izdaji Primorskega dnevnika