Dnevnik Maria Gerjevića (8.)

Včeraj smo šli na večerjo. Poklical sem nekaj ljudi, ki so mi v Londonu na tak ali drugačen način pomagali. Zato sem se želel nekako oddolžiti. Zbrani smo z vseh vetrov.

Pred večerjo na sprehod ob Temzi (ANSA)

Dve punci, ki delata v založništvu, fant, ki je profesionalni šofer, prostovoljka iz olimpijskega parka, ki ima prosto, prijatelj iz Zagreba in jaz. Ker nismo preveč načrtovali, se je seveda zastavilo vprašanje, kam iti. Vsak svoj predlog in potem debata. Ena restavracija je predaleč, druga ni v redu, ker je slaba hrana itd... Končno se vsi strinjamo, da je grška restavracija v bližini najboljša izbira. Polurni sprehod ob Temzi hitro mine. Pridemo pred neopazno dvonadstropno hišo, luči skoraj, da ni. Verjetno je zaprto, kar ne bi bilo nič čudnega. V času Olimpijskih iger namreč v Londonu ni nikogar. Celo po televiziji so obveščali, da je promet v mestu padel za več kot 40%, domačini so dali petam vetra. Odpremo vrata in pridemo v prostor restavracije Orfej (to sem prebral na napisu nad vhodom, ko smo šli ven). Približno dvajset miz, majhen pult, okoli vse polno različnih buteljk vina, na stenah ogromno krožnikov z grškimi zgodovinskimi motivi, na stropu visi nekaj pletenih košar, na mizah svečke, ki gorijo, grška muzika iz zvočnikov dokaj tiho igra, vzdušje prijetno. Nobenega gosta, slab znak, če si edini v gostilni. Hitro se zmenimo in damo mize skupaj. Postreže nam majhna, nasmejana gospa Marijana (kot smo potem izvedli soproga lastnika). Naročimo vino in nekaj za predjed, prinesejo različne namaze s še vročimi kruhki. Res dobro. Nekaj spijemo, nekaj pojemo, pogovor o različnih stvareh, prijeten večer. Obrnjen sem proti pultu, za katerim je okno, skozi katerega vnašajo hrano v jedilnico in skozi to luknjo vsakih nekaj minut porine glavo starejši moški, da preveri, kaj se dogaja in hitro izgine nazaj. Marijano vprašam, če je to kuhar? Da, pokima ona. Ker smo pri koncu, rečem, naj ga povabi k mizi na pijačo, ker je bil janček, ki smo ga jedli, res odličen. Ven pride John, kuhar, lastnik in Marijanin soprog, Grk s Cipra. Malo višji je od nje, nasmejan, poten, očitno zadovoljen, da smo ga povabili v družbo. Pogovor teče naprej, Johnu je videti, da lahko navezuje stike, zaplete se z nami v razgovor. Čez nekaj časa prinese še eno buteljko na račun hiše. Spijemo, prinese še eno in tudi ta konča na isti način. Marijana nas pozdravi in se odpravi domov, tako da ostanemo v restavraciji mi, John in pomočnik v kuhinji (Ukrajinec, ki je v Anglijo prišel s ponarejenim litovskim potnim listom). Čez nekaj časa John, ki je sedel zraven mene, pove svojo življenjsko zgodbo.
V London je prišel pred štiridesetimi leti in začel delati kot kuhar v restavraciji nedaleč od te, kjer smo zdaj. Po nekaj letih dela zve, da je restavracija, v kateri smo mi na večerji, naprodaj. Odpravi se na banko za kredit, s katerim bi kupil gostilno in začel sam. En mesec sem vsak dan molil, da bi mi kredit odobrili, reče in poklekne, da pokaže, kako je molil. Čez nekaj časa so mu kredit odobrili. Restavracijo je odprl, delala je zelo dobro in bančni uslužbenec, ki je omogočil odobritev kredita, je še dolgo jedel pri njem na račun hiše. Ob eni priliki bančnik reče – zdaj, ko ti gre tako dobro, lahko kupiš lep velik avto, kredit ne bo problem. John ga pogleda in odgovori – ali ti misliš, da sem jaz budala, boljše bo, če kupim stanovanje nad restavracijo. Danes ima John pri petinšestdesetih štiri hiše in enajst stanovanj v Londonu ter dve hiši na Cipru. Večino oddaja, toda še vedno vsak dan ob šestih odpre restavracijo, kuha svojim gostom do poznega in gre spat ob treh zjutraj.
Na koncu dobimo še kavo, spet na račun hiše, ker smo tako dobra družba in se odpravimo domov. Vzamemo svoje stvari in stopimo ven. John za nami zaklene z zunanje strani. Pride avto z njegovim kuharskim pomočnikom, John še enkrat vse pozdravi, sede na sovoznikovo mesto in odide. Še vedno nima avta. Mi pa na taksi. Čudovita noč v bleščeče osvetljenem Londonu.

Več v tiskani izdaji Primorskega dnevnika