Dnevnik Maria Gerjevića (5.)

Nov olimpijski dan. Vstanem kot po navadi, približno sedma ura je. Usmerim pogled skozi okno, in ne morem verjeti, lep sončen dan.

Obisk Aquatics Centra (ANSA)

Na nebu niti enega samega oblačka. Poletje kot v Sežani. Obilen zajtrk, pripravim nahrbtnik, vse že postaja rutina. Če sem pred enim tednom potreboval pol ure za, da vse uredim stvari, sem zdaj pripravljen v petih minutah. Danes je poseben dan. Dvojni program na Olimpijskih igrah. Od desetih naprej so kvalifikacije v plavanju in popoldan je rokometna tekma Hrvaška – Mađarska. Za to priložnost vzamem z seboj znani »kockasti« dres hrvaške reprezentance, danes bom pravi navijač.
Pot poteka brez posebnosti, vedno pa občudujem Angleže, ko se vozijo v podzemni. Vsi berejo, navadne časopise, večina jih ima s sabo knjigo, mlajši pa e-knjige. Podzemna železnica – potujoča knjižnica. V Olimpijskem parku nekoliko manjša gneča, odpravim formalnosti in pokažem obe karti za današnji tekmovanji. Obe skenirajo, kar se bo kasneje izkazalo kot napaka, ter se hitro napotim proti Aquatics Centre, kjer so tekmovanja v plavanju in skokih v vodo. Že prejšnje dni sem občudoval to čudovito zgradbo, zdaj jo bom imel priložnost videti od znotraj. Sedež imam v 52. vrsti. Res neverjetno. Kljub temu da sem skoraj na vrhu dvorane, je pogled odličen. Dvorana je polna, ob vsakem nastopu domačih tekmovalcev pa je hrup neznosen. Ni čudno, da angleški športniki dosegajo nadpovprečno dobre rezultate. Ta atmosfera res motivira, da iztisneš vse od sebe. Končno spremljam nastope slovenskih športnikov. V kvalifikacijah na 100m nastopa Peter Mankoč. Res mu privoščim dober rezultat. Je legenda slovenskega plavanja. Štart je dober, prvih petdeset metrov so vsi poravnani, obrat, zdaj se začne. Trije, med njimierimi tudi Mankoč, pridobijo majhno prednost. Dejmo, Peter, dejmo - zakričim. Presenečen sem nad samim seboj, ponavadi tekme mirno spremljam, razen morda košarke, zdaj pa me je kar poneslo. Zadnjih deset metrov skočim na noge. Dejmo, Mankoč – zakričim , kot da bi to kaj pomagalo. Mankoč tretji, občutek izjemen. Ponos, sreča, veselje, vse na enkrat. Da, zaradi tega sem prišel sem, to je bistvo Olimpijskih iger. Z dobrim občutkom spremljam ostala plavalna tekmovanja. Naslednje so kvalifikacije 200 metrov hrbtno za punce. Pred menoj je skupina precej živčnih Američanov. Večja družina so, starši, trije otroci, dve punci in fant, vsi enake majčke, ameriške zastave in deset foto aparatov. Ob nastopu njihove tekmovalke so eksplodirali, ves čas so bili pokonci in glasno navijali. Američanka je prepričljivo zmagala, družina pred mano skače od veselja. Gospa se obrne proti nam in s solzami v očeh reče: veste, to je moja hčerka. Vsi jim čestitamo. Čudovit dopoldan v Olimpijske parku. Ura je 13.00 konec plavalnih tekmovanj in čas je za kosilo, zato se napotim proti izhodu. Čaka me še rokomet. Kako je bilo tam, vam bom povedal jutri.

Več v tiskani izdaji Primorskega dnevnika