Gledališče Miela na tržaškem nabrežju, v palači, ki je bila nekoč dom pristaniških delavcev, kot še vedno tudi v slovenščini piše na pročelju, deluje že dvajset let: otvoritev je namreč bila 3. marca 1990 in obletnico je zadruga Bonawentura, ki gledališče vodi, prav 3. marca zvečer proslavila z velikim praznikom, ki je privabil pravo množico ljudi, ki so tako ali drugače navezani na zelo raznoliko in razvejano dejavnost, ki jo gledališče nudi in katere osnovni predznak je zlasti inovativnost, pa tudi alternativnost, sploh pa izredno živahen, radoživ in po potrebi tudi vesel odnos do kulturnega ustvarjanja. Prav ta odnos je verjetno botroval izbiri imena, ki se navezuje na prezgodaj umrlo tržaško slikarko Mielo Reina in na njena veselje izžarevajoča dela. Kakorkoli že, v gledališču Miela so Tržačani prvič videli v svojem mestu eksperimentalno predstavo, koncert ali drugačno kulturno pobudo, s katero so njihovi ustvarjalci začenjali začrtovati nove poti. Na tem odru so prvič nastopili igralci, glasbeniki, pa tudi pisatelji in znanstveniki, ki so pozneje zasloveli, in tudi veliko tujih umetnikov je na njem gostovalo, denimo tudi iz Slovenije, naj omenimo le skupino Laibach in Vlada Kreslina, od tujih Johna Zorna, Gioro Feidmana, Kočani Orkestar, med Italijani Modena City Ramblers, Enrico Rava, Moni Ovadia, Vinicio Capossela, Marco Paolini, Claudio Bisio, Paolo Rossi, Lella Costa, Ascanio Celestini... še in še bi lahko naštevali. Posebne so bile tudi nenavadne pobude, ki jih je uresničila zadruga Bonawentura, denimo Satiemania z izvedbo klavirskih Vexations Erica Satieia, pa bralne maratone in priljubljeni Pupkin Kabaret. Preblisk vsega tega je odseval dokumentarni film, ki so ga posneli za to priložnost in so ga predvajali med praznikom za dvajsetletnico.