»Spoznala sem, da ženske moških ne poznamo dovolj«

Intervju s pesnico in terapevtko Alenko Rebula

Alenkino pesniško zbirko je ilustrirala Meta Wraber

• Komentiraj

Vedno obstaja pot, pravi Alenka Rebula Tuta, le poiskati jo je treba. Ampak rešitve ne moreš iskati le v arhivu osebnih izkušenj, v oguljenih frazah. Manjšine ne bomo rešili s parolami, z enim »na juriš!«, prav tako ženske zapostavljenosti. Z gesli »telo je moje« ali »dovolj nasilja« ne bomo dosegli veliko. Z gesli bomo varali la sami sebe.
Šestindvajset let po Mavričnem ščitu je izšla vaša nova pesniška zbirka. Kako je nastajala zbirka V naročju, ki jo je izdalo Založništvo tržaškega tiska? Verjetno so v njej poezije, ki so se rojevale v tem zelo dolgem razmahu.
Nekatere so nastale ob raznih priložnostih, večina pa po mojem delu v delavnicah. Naključno sem tam prebrala nekaj verzov, ker se mi je zdelo, da nekatera čustva lažje postanejo dostopna, če jih izrazimo s poezijo. Ugotovila sem, da je bilo to udeleženkam zelo všeč, saj na ta način lažje izražamo čustva kot v jeziku, ki je vsakdanji. Notranji svet in umetnost imata res neko posebno povezavo in vse teorije, ki govorijo o zdravljenju z umetnostjo, tudi po moji izkušnji držijo. Človek je posebno občutljiv za glasbo, za slikanje in tudi za besedo, torej za umetniški pristop: to lahko človeka zdravi, lahko pa ga tudi uničuje, vpliv gre namreč v obe smeri.
Morda v nekoliko drugačni obliki, a vezna nit vaše pesniške zbirke je še vedno ljubezen. Kako gleda današnja družba na ljubezen?
Ljubezni ne promovirajo, ni vrednota in dobrina na tržišču. Ljubezen ni nekaj, kar lahko ustvarimo v hipu, kar lahko kupimo in prodamo. Ljubezen tudi ni nekaj, kar lahko naročimo, ampak zahteva poslušanje, zelo poglobljen stik s seboj in z drugim. V današnjem življenju tega ni veliko in zato mislim, da je ljubezni malo.
A tudi v preteklosti smo imeli podobne težave: omejevali so nas revščina, vojna in nasilne ločitve družin in parov, zaradi katerih niso bili mogoči dialog, bližina, gradnja odnosov. Danes bi v teoriji lahko gradili, in vendar vemo, da se družine sesuvajo. Verjetno nimamo še prave kulture skupnega življenja. Tako kot ne znamo poslušati otrok in verjetno niti starejših ljudi, tako ne znamo poslušati drug drugega: manjka nam kultura človeške bližine, iz katere lahko zrase tudi največja bližina - ljubezen v dvoje.

P.S. Alenki Rebula lahko v ponedeljek prisluhnete v Sovodnjah, v naslednjih dneh pa tudi v Gorici, Nabrežini in Tolminu.

Več v tiskani izdaji Primorskega dnevnika