Widad Tamimi je hčerka begunske družine: njen ded, Jud, je leta 1938 zapustil Trst zaradi rasnih zakonov, njen oče je leta 1967 zapustil Hebron, ki so ga okupirali Izraelci. Rodila se je leta 1981 v Milanu, že nekaj let pa živi v Ljubljani. Družini, ki jo je ustvarila s Slovencem, je želela, kot pravi, dati trdnejše korenine. Tiste korenine, ki jih sama ni imela, a jih je vztrajno iskala. Najprej skozi pogovore in intervjuje z družinskimi člani, nato skozi pisanje. Pri italijanski založbi Mondadori je izdala dva romana, Il caffè delle donne in Le rose del vento. Slednji je pred nekaj meseci izšel tudi v slovenskem prevodu Gašpera Maleja (Vrtnice vetra, založba Sanje). Widad Tamimi bo v petek ob 19. uri gostja večera, ki ga v Ljudskem domu na Pončani (Ul. Ponziana 14) skupaj prirejata društvo Tina Modotti in Slovenski klub.
Widad Tamimi pravi, da je izbiri pisateljskega poklica botrovala nuja po spoznavanju svoje družine.
»Od vedno sem podzavestno čutila, da prihodnost in sedanjost nista dovolj močni, če ne temeljita tudi na poznavanju preteklosti. Preteklost moje družine je imela veliko vozlov, ki niso bili samo stvar posameznikov ali družine, ampak so bili tudi posledica zgodovinskih dogodkov. Zato sem že kot najstnica posnela pogovore z očetom in zlasti z dedom. Tematike pogovora z dedom sem določala sama, toda vedno sva o njih skupaj debatirala in se odločala, kako nadaljevati pogovore.
V romanu Vrtnice vetra se prepletata dve paralelni zgodbi: tista vašega očeta, rojenega v Palestini leta 1948, in izredno bogata zgodba tržaške judovske veje družine Weiss-Schmitz. Kakšen je vaš donos do Trsta in Palestine?