Ljubezen sredi zgodovine

V arabščini se ljubezni reče widad. In Widad je tudi ime pisateljice palestinskih in tržaško-judovskih korenin, ki že nekaj let živi v Sloveniji. Widad Tamimi. Njen roman Le rose del vento je pravkar izšel v slovenskem prevodu Gašperja Maleja, v torek so Vrtnice vetra predstavili v koprski knjižnici Srečka Vilharja. Večer je spadal med spremne dogodke Foruma Tomizza - tako zaradi obravnavanih tematik, saj je mešanica identitet eden razpoznavnih znakov tega mednarodnega srečanja, kot zaradi avtorice, ki je stara znanka Foruma.
Widad Tamimi pravi, da izbira njenega imena ni bila naključna. Rodila se je leta 1981 Milanu, v večkulturni družini, ki je na lastni koži občutila nasilje in sovraštvo. Njeni predniki so prebrodili več vojn: mamina judovska družina Weiss-Schmitz Svevo je morala zaradi rasnih zakonov zapustiti vse svoje imetje v Trstu in oditi čez lužo, očetova je morala zapustiti palestinsko zemljo in se izseliti v Jordanijo. Oče je nato še drugič okusil begunstvo in leta 1968 sam odšel v Italijo. V obeh družinah, ki sta na družbeni lestvici zasedali zelo oddaljeni mesti (mamina je bila bogata in zelo izobražena, očetova pa revna in nepismena), se ciklično pojavljajo iste teme: begunstvo, nestrpnost do drugačnega, a tudi večplastna identiteta, ki označuje vse begunce in emigrante: skupek različnih jezikov, okusov, vonjav, družbenih pravil ... Zato morda ne čudi, da so potomca teh dveh družin, Claudio in Khaderja, navdihovali plemeniti ideali. Da so bila zanju trenja, ki že desetletja otežujejo odnose med Palestinci in Judi, neobstoječa. Da sta prvorojenki dala ime Ljubezen ...