»Nikjer nisem tako zadovoljen in svež kot v Trstu«

Ivan Cankar je imel rad Trst. In Trst je imel rad Ivana Cankarja. No, ves Trst in vsi tržaški Slovenci ravno ne; vsi niso občudovali tega »delavskega pisatelja« in »izobraženega marksista«, kot ga je v spominskem zapisu definiral njegov tržaški prijatelj Ivan Regent. A med slovenskimi proletariatom mesta v zalivu je Ivan Cankar užival ugled in spoštovanje. Vsako njegovo predavanje - od prvega, spomladi 1907, do zadnjega, na pomlad leta 1918 - je bil zanje praznik. V prostore Delavskega doma so delavci in njihove žene prihajali pražnje oblečeni ter zasedli vsak razpoložljiv prostor: vsakič mu je prisluhnilo več sto ljudi! In to kljub temu, da so morali plačati vstopnino (prost vstop je imela le dijaška mladina).
Cankar je Tržačanom govoril »kot prijatelj prijateljem«, cenil je prizadevanja tukajšnjega proletariata in se v mestu počutil doma. Večkrat je celo razmišljal, da bi se sem preselil. Leta 1908 je na primer v pismu mami zaročenke Štefke Löfflerjeve zapisal, da se bodo najbrž že jeseni preselili v Trst. »Nikjer nisem tako zadovoljen in svež kot tam.« Cankar je načrtoval, da bo prevzel uredniško službo pri tržaškem Delavskem listu in najel kmečko hišico ob obali.

Več v današnji tiskani izdaji Primorskega dnevnika