»Naša generacija je ostala nekje vmes«

Nejc Gazvoda je zanimiv sogovornik. O tem se je prepričal, kdor se je v petek podal v Tržaško knjižno središče ter prisluhnil novomeškemu pisatelju in filmskemu režiserju. Pogovor, ki ga je v sklopu 23. Slovenskih dnevov knjige vodil Martin Lissiach, je bil sproščen, saj sogovornika pripadata isti (mlajši) generaciji. In tudi o generaciji, rojeni sredi 80. let, je tekla beseda - zlasti začetna produkcija Nejca Gazvode je bila namreč generacijsko zaznamovana. Avtor in režiser je tako rekoč rasel s svojimi junaki, saj je prvo zbirko kratkih zgodb izdal kot devetnajstletnik. Piše namreč od nekdaj, s pomočjo očeta pa je že na gimnaziji izdal »knjižico« z naslovom Sedempetindvajset. Založba Goga mu jo je nato, v zameno za honorar v višini 50.000 tolarjev, izdala pod naslovom Vevericam nič ne uide.
V svojih najnovejših delih skuša bit Gazvoda manj generacijski. Morda tudi zato, ker ga je njegova generacija razočarala. »Verjetno se tako zdi vsakomur, ampak občutek imam, da nismo dosegli in spremenili vsega, kar smo obljubljali. Naša generacija se je rodila nekje vmes med analogno in digitalno. In tudi ostala na dveh bregovih, nekje vmes - v upanju, idejah ... Zdi se mi, da so nove generacije močnejše. V Združenih državah Amerike so se na primer prvi uprli orožju ravno milenijci. Mi se po pokolu na šoli Columbine nismo ...«