Kot zimzelen pod snegom

21. februar je za mednarodni dan maternih jezikov leta 1999 razglasila Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo Unesco. Letošnji dan materinščine poteka v luči 70-letnice splošne deklaracije človekovih pravic, ki prevedena v več kot 500 jezikov narekuje, da jezik ni predmet diskriminacije. Družbe, v katerih živimo, so vse bolj večjezične in večkulturne.
Ljudje obstajamo skozi jezik; z njim se izražamo, komuniciramo, sodelujemo v socialnem in javnem življenju ter prenašamo znanje in kulturo na trajnostni način. Organizacija Unesco pa ugotavlja, da je jezikovna raznolikost vse bolj ogrožena, saj vedno več jezikov izginja. En jezik izgine v povprečju na vsaka dva tedna, z njim pa tudi celotna kulturna in intelektualna dediščina. Predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP) Ivo Svetina razmišlja, da je slovenščina trdoživ organizem, živo bitje, ki smo ga ohranili in razvijali stoletja in stoletja. Od brižinske pridige v slovenskem jeziku do Trubarjevega Katekizma je slovenščina tiho in vztrajno cvetela kot zimzelen pod snegom. »Od Brižinskih spomenikov dalje, torej več kot tisočletje, slovenski jezik priča, da smo samosvoje ljudstvo, ki je z ustoličevanjem karantanskega kneza na knežjem kamnu razumelo tudi pomembnost prenosa pravice vladanja z ljudstva na vladarja. Da so se ustanovni očetje ZDA pri pisanju Deklaracije o neodvisnosti leta 1776 zgledovali pri obredu, ki se je odvijal ob knežjem kamnu, je znano in priznano dejstvo, a od nas samih premalo cenjeno in spoštovano,« je v poslanici zapisal predsednik DSP.
Spomnil je, da je z željo po normiranju slovenščine Marko Pohlin leta 1768 izdal Kraynsko gramatiko in pozval svoje rojake, naj se ne sramujejo svojega maternega jezika. Slovenščina je tako čudežno znotraj habsburške monarhije ostala živa.