Slikar narave in čustev

Goriški slikar Andrej Kosič je poznan zlasti po toplih, včasih melanholičnih akvarelih, v katerih največkrat nastopa narava, njegov najbolj priljubljeni motiv. V utemeljitvi priznanja, ki ga podeljujeta krovni organizaciji ob slovenskem kulturnem prazniku, je zapisano, da njegovo delo izžareva posebno iskrenost, ker je sad notranjih vzgibov avtorja samega. To velja tudi za likovne cikluse iz zadnjega obdobja, za olja na platno, kjer ponotranjeno doživljanje naravnega okolja nadomestijo intimni spomini in premisleki o človekovem nasilju nad človekom.

Kako ste se približali likovni umetnosti in kateri motivi so vas sprva navdihovali?
Že kot otrok sem vedno rad risal. Kasneje sem zvečer obiskoval umetnostno šolo v Ulici Vittorio Veneto v Gorici, medtem ko sem čez dan delal z očetom. Kar me je najbolj opogumilo, da sem vztrajno gojil slikarstvo, je bilo dejstvo, da sem se vpisal v pokrajinsko združenje posoških umetnikov APAI. S temi slikarji sem speljal nekaj skupinskih razstav, med katerimi je bila tudi prva skupinska razstava v takratni Jugoslaviji. Spoznal sem slikarje, ki so mi pri razvoju pomagali in me naučili tehničnih plati slikarstva, na primer perspektive. Glede tematik pa sem v začetku, mimo narave, ki sem jo vedno slikal, nekaj časa gojil tudi socialne teme. V svoji karieri pa sem nadaljeval predvsem z motiviko narave.
Kaj vam likovno ustvarjanje pomeni na osebni ravni?
Slikanje je zame potreba, premor od dela, predvsem zato, ker sem sam bil vedno zelo zaposlen. Pri likovnem ustvarjanju sem se pa sprostil in nisem mislil na druge probleme. Tudi ob slikanju pokrajin sem v sliko dal vedno nekaj svojega - čustva, ki sem jih takrat doživljal. Slikanje mi je na tak način pomagalo skozi celo življenje. Ko pa so prišle pozitivne kritike in priznanja, me je to še bolj navduševalo in mi dajalo novih moči. Na začetku svoje kariere nisem namreč razmišljal, da bom slikar. Delal sem iz lastne čustvene potrebe, odziv na moje ustvarjanje pa je bil tak, da sem začel o slikanju resneje razmišljati. Slikal sem zase, imel pa sem zadoščenje, ko je bila gledalcem slika všeč.