Cankar ne bi bil zadovoljen z današnjo Slovenijo ...

Ivan Cankar danes ne bi bil zadovoljen s slovensko državo in njenimi prebivalci. Z državo, ki skuša kulturo potisniti v sfero zabave in njeno kritično moč utopiti v komercializaciji. Z državo, ki bolj ceni tiste, ki prodajajo, kot tiste, ki ustvarjajo. Ki vztrajno niža sredstva nevladnim umetniškim zavodom, iz katerih so izšli številni dosedanji Prešernovi nagrajenci in nagrajenci Prešernovega sklada. Ukinjanje nevladne umetnosti pa je ukinjanje kulture! Tako je nocoj med drugim dejal Vinko Möderndorfer, predsednik upravnega odbora, ki podeljuje najvišja slovenska priznanja na področju kulture. Govor, ki ga je na odru Cankarjevega doma začel z besedami »dolina Šentflorjanska, pozdravljena,« je izzvenel kot ostra kritika na račun slovenskih oblasti. Te sicer avtorjev ne cenzurirajo več kot v Cankarjevih časih, ker jim je preprosto vseeno za besede državljanov. Umetnike danes cenzurira kapital: danes bi bil Cankar po sili razmer »s. p. – samostojni podjetnik«, a ne bi preživel. Tako kot ne preživijo mnogi – umetniki in ne. Državo, v kateri doktorji filozofije stradajo, mora biti sram. Poudaril je, da če oblast ne spoštuje ustvarjalnosti, ne gre pričakovati, da jo bodo spoštovali državljani. Ampak Möderndorfer pa je prepričan, da bi bil Cankar kritičen tudi do nas. Postavil bi nam vrsto vprašanj: zakaj se ne uprete? Zakaj ste še vedno zgolj prebivalci zakotne doline, Šentflorjanci, in ne prebivalci države? Zakaj ostajate hlapci? V središču pozornosti proslave pa so bili seveda letošnji nagrajenci: dobitnika Prešernovih nagrad za življenjsko delo – pesnik, dramatik in prevajalec Boris A. Novak ter baletni solist, koreograf in režiser Janez Mejač – ter šest nagrajencev Prešernovega sklada za pomembne umetniške dosežke v zadnjih dveh letih: gledališka ustvarjalka Simona Semenič, igralec Matej Puc, plesalka Valentina Turcu, direktor fotografije Marko Brdar, intermedijska umetnica Maja Smrekar in fotograf Boris Gaberščik, ki so bili predstavljeni z video portreti.