Iz srede je nastala sobota

Vlado Kreslin je v sredo na prvem od treh koncertov v Cankarjevem domu natresel dobrih dvajset pesmi in v občinstvo vsadil željo po novi plošči. Pa ne zato, ker bi bili ljudje naveličani starih uspešnic, pač pa zato, ker je nekaj novih, še neobjavljenih skladb naletelo na dober odziv.
Oprijel se je zlasti refren pesmi Vse se da (»da da, vse se da«), s katero je sklenil prvi del. Gre za poskočnico, ki poslušalcu najprej prikaže vdanost v usodo sodobnega, lenuhastega človeka, a se potem obrne v hvalnico glasbi, ki te odreši fatalizma. Z lahkoto si bomo najbrž zapomnili tudi refren pesmi Zakartana ura (»padajo, padajo srca in križi, mladi fantje na Soči, Nadiži«), s katero so bralci goriških strani Primorskega dnevnika že seznanjeni. Kreslin jo je uvedel s kratko razlago: ded Jožef je na soški fronti Italijanu vzel uro, a jo kasneje v Prekmurju zapravil med kvartanjem. Zato jo je kvartopirčev sin - Vladov oče Milan - po dolgih letih moral odkupiti pri urarju.
To je bilo med sredinim koncertom tudi prvič, da se je prekmurski kantavtor naklepetal. Dotlej je v naglici začel koncert s šestimi uspešnicami, ki jih je ob spremljavi devetih Malih bogov zapel brez predaha: Vsak si želi, Cesta, Nekega jutra, ko se zdani, Tvoje jutro, Če bi midva se kdaj srečala ter Abel in Kanj. Učinek hitrega nizanja skladb očitno ni bil najboljši, česar se je zavedel tudi Kreslin, ki je po Dnevu neskončnih sanj hudomušno namignil občinstvu: »In? Se počutite, kot da je sreda? Bi se dalo, kot da je sobota?«
K boljšemu razpoloženju sta pomagali Dekle moje in že omenjana Vse se da, popoln preobrat pa se je začel v drugem delu, ko se je Kreslinu na odru pridružil nizozemski kitarist Harry Sacksioni. Ni dano vedeti, kje so ga staknili, se je pa virtuoz hitro prikupil skoraj popolno zasedeni Gallusovi dvorani. Pel ni, je pa čarobno zbadal strune. Kreslinu je pomagal pri Čuden si bil že kot otrok, odigral svojo avtorsko in potem sta sklenila z While my guitar gently weeps Georgea Harrisona. Na koncertu je blestel tudi Tržačan Iztok Cergol, ki je igral na vsaj osmih instrumentih, pomagal pri petju in si v dodatku pri občuteni Še je čas prislužil soj žarometa.