»Težko je narediti ločnico med filmom in življenjem«

Festival, ki podeljuje nagrado Darko Bratina - Poklon viziji in ga goriški Kinoatelje že osemnajst let prireja v sodelovanju s slovenskimi in italijanskimi filmskimi organizacijami čezmejnega prostora, je v prejšnjih dneh gostil letošnjega prejemnika nagrade, beneškega režiserja Maria Brento. Od Ljubljane, Izole, Špetra, do Nove Gorice, Vidma, Gorice in Trsta smo spremljali njegove filme in dokumentarce, samosvoje v izpovedi, resnične, iskrene, čiste kot je življenje. Pravijo, da njegova filmska šola, ni šola za filmarje, režiserje, ampak šola življenja. Mario Brenta (1942) skupaj z ženo, soustvarjalko filmov, scenaristko, montažerko in muzo Karine de Villers, živi v Rimu in Bruslju, obe mesti sta na nek način v bližini morja, vode … Del njegove družine pa izvira iz Gorice. Nona se je leta 1876 rodila v Solkanu, nono je bil iz Padove. Ko sta se poročila, sta se preselila v Cervignano. V tistem daljnem času, sta tam vodila hotel. V prvi svetovni vojni so se preselili v Padovo, Milano ... Mariova sestra se je poročila s Tržačanom in živi v Trstu. Tudi njegova mama se je po smrti očeta preselila v Trst in z njo je režiser dobil rezidenco v mestu, na Via di Donota za rimskim gledališčem. Vojaščino je opravljal v Gradiški. Oče je bil na Soški fronti med Alpini, komandir smučarske čete, ranjen na Krnu. Od teh krajev se Mario Brenta preprosto ne more ločiti. Lahko se umakne, ampak nekaj ga povleče nazaj. Poznal in prijateljeval je tudi z Darkom Bratino.
Kakšne spomine imate na Darka Bratino?
Spoznala sva se na Kinoateljeju, ko sem predstavljal svoj film. Takoj sva se začutila. Spraševal sem se, kako se lahko z neko osebo čutim tako povezanega, kot bi bila stara znanca ... Rodila sva se v istem letu in mesecu, srečevala sva se ob različnih priložnostih, nazadnje na konferenci v okviru filmskega festivala v Benetkah, kjer sva bila oba govorca. Vedno sva imela svoje vidike na realnost, tudi filmsko. Izhajala pa sva iz iste perspektive, ki sva jo gojila tako do filma kot do življenja; oba sva delala z resnostjo, ki pa je bila obarvana z ironijo in lahkotnostjo.
Ali sta film in življenje ena in ista stvar?
Film se nekako vsiljuje življenju. Težko je narediti ločnico. Tudi, ko ne ustvarjaš filma, je pogled, ki ga imaš na realnost, pogojen. Rojen sem v Benetkah. Iz mesta sem se kasneje izselil. V njega sem se vračal, ko sem snemal filme. Ko se je snemanje končalo, sem ob vsaki vrnitvi v Benetke nanje gledal z drugačnimi očmi. Nisem jih gledal kot Benečan ali turist, ampak sem iskal kadre. Vse sem pogojeval temu in od tega sem se težko ločil, kar je mogoče tudi dobro.
Tokrat ste se v Gorico vrnili po nagrado Darko Bratina. Kaj vam pomeni?
Pomeni mi veliko. To ni navadna nagrada, ki jo dobiš za film, jo pobereš in greš. Je priznanje za opus, ki si ga ustvaril. Nagrada je imenovana po Darku Bratini, prisotna so določena čustva, vezana na prijateljstvo. Utemeljitev, ki so jo zapisali, se me je zelo dotaknila. Pogosto so te zelo površne in polne leporečja. Ta pa je bila natančna kot nikoli doslej. Zanimiv je bil tudi potek nagrajevanja. Ta teden je bil podoben generalni retrospektivi, ki mi je dala priložnost samorefleksije. Uzrl sem drugačen pogled ob sočasnosti vseh projekcij.