»Spolno nadlegovanje žal ni značilno samo za filmski svet«

Profesorica Patrizia Romito se je izpopolnjevala v Padovi, Ženevi, Parizu, Stanfordu in še kje, danes pa je profesorica socialne psihologije na tržaški univerzi. Področja njenega raziskovanja so zlasti ženske: nasilje nad njimi, materinstvo, feminizem. Tem tematikam je posvetila tudi kar nekaj knjig. Ob mednarodnem dnevu boja prosti nasilju nad ženskami smo se z njo pogovorili o problematiki, s katero se mora v Italiji - na podlagi zadnjih podatkov zavoda Istat - v teku svojega življenja soočiti kar sedem milijonov žensk.
Ena od vaših knjig, ki ste jo leta 2005 posvetili nasilju nad ženskami in mladoletniki, nosi naslov Un silenzio assordante (Oglušujoča tišina). Ocenjujete, da je po 12 letih tišina manj oglušujoča?
Veliko stvari se je spremenilo, a ne vedno na bolje. Prav gotovo se je spremenil zakonski okvir, danes imamo na razpolago ustreznejšo zakonodajo, ki bi lahko funkcionirala in kaže tudi na neko spremembo v družbenem mišljenju in percepciji teh problemov. Mislim na primer na prepoved približevanja, na opomin v primeru stalkinga in na vse novosti Istanbulske konvencije, ki jo je Italija ratificirala leta 2014. Kazen je na primer po novem strožja, če nasilju nad žensko prisostvujejo otroci. Spremenilo pa se je tudi splošno čutenje, vse pogosteje se tudi mladi fantje in moški zavedajo posledic nasilja. Med mojimi študenti so na primer tudi taki, ki želijo nasilje nad ženskami raziskovati v sklopu svojih v diplomskih nalog.
To so nedvomno zelo spodbudni premiki, realnost pa nas opozarja, da so ženske vseeno žrtve nasilja. Število umorov ni bistveno naraslo, a se tudi ni zmanjšalo; zmanjšalo se je število umorov, ženskomorov pa ne. Podatki Istata kažejo, da manj hudi primeri nasilja upadajo, hujši pa naraščajo. To ni pozitiven podatek.
Kako si to razlagate?
Očitno je večja družbena ozaveščenost značilna bolj za ženske kot za moške, tisti med njimi, ki se ne želijo odpovedati privilegijem in moški superiornosti, pa se še vedno odzivajo nasilno. Temu pravimo protinapad, ki je neusmiljen zlasti v ločitvenih postopkih, v katere so vključeni tudi otroci.
Ne bi rada poenostavljala, vseeno pa bi vas vprašala, ali lahko na podlagi svojih poklicnih izkušenj začrtate identikit nasilnega moškega. Se nekatere značilnosti ponavljajo? Zakaj se nekateri odzovejo z nasiljem, s protinapadom?
Razlog ni nikoli isti, zato tudi ni ene same razlage. Na eni strani je »kultura«, ki je moške navadila, da so večvredni, da jim je vse dovoljeno. Bolj je to mišljenje zakoreninjeno v družini, soseski, vasici, bolj moški pričakujejo, da morajo ženske ostati "na svojem mestu" in da jim lahko ukazujejo. Potem so tu še osebne zgodbe: kdor je bil sam žrtev nasilja ali, še slabše, kdor je videl očeta, ki se je nasilno vedel do mame, je vsrkal določene modele obnašanja. Nekateri se jih odvadijo, morda tudi poiščejo strokovno pomoč in drugo pot. Drugi pa imajo v glavi samo tisti model. Razlogi za nasilje so skratka vedno družbeno-kulturni in zasebni.
V zadnjem mesecu se veliko govori o spolnem nadlegovanju žensk. Vse se je začelo z obtožbami na račun nasilnega filmskega producenta Harveya Weinsteina. Občutek imam, da so se, tudi po zaslugi socialnih omrežij in akcij »#metoo« ali »#quellavoltache« ženske nekoliko opogumile.
Nadlegovanje na delavnem mestu in tudi v študijskem okolju obstaja žal od nekdaj. Kjer je prisotna hierarhija, hierarhija oblasti, a tudi hierarhija spolov, tam je tudi nadlegovanje pogosto. Ob branju zadnjih novic bi človek mislil, da je tovrstno obnašanje značilno samo za filmski svet, a vemo, da ni tako. Te transparentnosti in jasnosti še ni. Zato na primer na tržaški univerzi pripravljamo raziskavo o nadlegovanju v našem okolju: verjamemo namreč, da je treba v delovnem in študijskem okolju spoštovati dostojanstvo vseh in odpravljati diskriminacije. Vemo pa, da spolno nadlegovanje odpira vrata žalitvam, poniževanjem in tudi diskriminaciji - kdor sprejme določen tip obnašanja, lažje napreduje. Pred časom je filozof Massimo Cacciari v neki televizijski oddaji opozoril: v patriarhalnem okolju ženska obdrži delovno mesto ali napreduje le, če sprejme to pot. Sistem je očitno gnil. Večkrat gre za talentirana dekleta in izobražene ženske, ki ne bi prišle nikamor, če se ne bi usedle na dobro znani divan ... Res je, nekatere so to sprejele. Vprašati pa se moramo, ali v določenih kontekstih sploh obstaja alternativa. Seveda, da ženska ostane doma in se odpove karieri ...