Aplavz nekdanjim igralcem

Na koncu vsake gledališke predstave nastopi aplavz. Včasih bučen, drugič mlačen, spet kdaj prepričljiv ali pa skoraj neslišen. Aplavz je trenutek, ko »spregovorijo« gledalci in z njim izrazijo svoje odobravanje, navdušenje, neprepričanost. Aplavz igralcem na odru pove marsikaj.
Aplavz je tudi preprost, na prvi pogled morda celo banalen, a izredno učinkovit in poveden naslov knjige, ki je pravkar izšla pri Založništvu tržaškega tiska. Napisala jo je Bogomila Kravos, neutrudna raziskovalka tržaške polpretekle zgodovine z veliko ljubeznijo do njene gledališke komponente. V soboto zvečer so jo prvič predstavili v mali dvorani Slovenskega stalnega gledališča, saj gre za Aplavz tržaškemu gledališkemu ansamblu iz let 1945-1965, kot se glasi popoln naslov knjige. Ob avtorici in založnici Martini Kafol sta na odru sedela gosta, ki sta aplavzov vajena - igralka Miranda Caharija in igralec Adrijan Rustja.
Avtorica je občinstvu zaupala, da se je knjiga valila dolgo časa; najprej je mislila, da bo to romaneskna zgodba, ki pa bi neizbežno postavila v ospredje samo nekatere člane ansambla. Zato se je naposled odločila za zbirko portretov tistih gledališčnikov in gledališčnic, ki so sooblikovali tržaški teater in s katerimi je tudi osebno prišla v stik. Nabralo se je tako za sedemnajst portretov, med katerimi so tudi taki, na katere smo že skoraj pozabili: v času, ko informacije iščemo v prvi vrsti na spletu, je na primer škoda, da Josipa Fišerja in Staneta Raztresena tam skorajda ni, je opozorila Bogomila Kravos. Dragocenost knjige je nedvomno tudi ta, da ponovno prižiga reflektorje nad igralkami, igralci, režiserji, na katere je že dolgo padel zastor ...