O življenju in delu Ivana Rudolfa

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije (MNZS) v Ljubljani je v torek potekal simpozij o Ivanu Rudolfu, na katerem so številni govorci podrobno in iz različnih zornih kotov predstavili kompleksnost Rudolfovega delovanja v različnih obdobjih in krajih njegovega bivanja. Posebej so izpostavili, da se na ta način obeležuje prepotreben spomin na človeka, ki je svoje življenje posvetil vztrajnemu delu za slovenstvo, svobodo in demokracijo. Posamezni predavatelji so izsledke svojih raziskav sploh prvič razgrnili javnosti in na ta način omogočili vpogled v nekatere (ne)poznane aspekte delovanja Ivana Rudolfa. Na koncu je nekaj osebnih spominov na očeta podal tudi njegov sin Saša.
Prekinjena mladost: Ivan Rudolf med prvo svetovno vojno je bil na primer naslov referata mag. Marka Štepca, v katerem je predstavil njegova dijaška leta v klopeh idrijske realke. Osvetlil je takratno nacionalno problematiko med zavednimi Slovenci in nemškutarji na Idrijskem, Primorskem, v Sloveniji, kot tudi širše. Izpostavil je prelomne dogodke, med drugimi atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, saj je neposredno zatem aktualna oblast Rudolfa že prvič aretirala in zaprla kot srbofila. Iz Ljubljanskih zaporov na gradu so ga preko Štajerske premestili v zloglasno taborišče Wagna pri Lipnici.
Ivan Rudolf, kot pripadnik narodne straže in borec za severno mejo pa je bila tematika dr. Blaža Torkarja, ki se je glede svojih ugotovitev opiral predvsem na zapiske Rudolfovega dnevnika iz decembra 1918, te pa podkrepil z več kot zglednim poznavanjem arhivskega gradiva. Spregovoril je o njegovem vojaškem obdobju in delovanju v vrstah Maistrovih borcev, ga predstavil kot pripadnika narodne straže v Vipavi in kot člana ljubljanskega polka, nastanjenega v Šentjakobu, znotraj katerega je bil kasneje poslan v štab poveljstva za zahodno Koroško.
Dr. Mira Cencič je sklenila prvi sklop predavanj s predstavitvijo njegovega narodnoobrambnega delovanja v organizaciji TIGR med letoma 1927 in 1940. Izpostavila je delovanje v Gorici, ki je rezultiralo v formiranju te tajne organizacije. Zaradi svojega delovanja in nevarnosti pred potencialno aretacijo je leta 1929 zbežal v Ljubljano, kjer je živel in deloval vse do leta 1940. Predstavila je številne takratne sabotažne akcije, ki so jih tigrovci izvajali na širšem slovenskem prostoru vse do Trbiža. Zaradi svojega podtalnega delovanja je Rudolf julija 1940 pod lažnim imenom bil ponovno prisiljen bežati, sprva v Beograd ter zatem v Carigrad.
Dr. Gorazd Bajc se je v svojem referatu posvetil delovanju med drugo svetovno vojno pri Jugoslovanskem odboru iz Italije, vojski v emigraciji in Gardnem bataljonu. Predstavil je Rudolfovo zavzemanje pri formiranju t.i. primorske legije. Bajc je izpostavil njegovo delo v Kairu, začetke izhajanja časopisa Bazovica in pozornost namenil kompleksnosti problematike med primarno naklonjenostjo četniškemu gibanju z Mihailovićem na čelu in kasnejšo naklonjenostjo partizanstvu. Ob koncu je primerjalno še navedel podatek, da so v letu 1944 tudi na jugu Italije italijanski antifašisti skušali neuspešno formirati podobno formacijo s približno 5000 vojaki. »Znotraj tovrstne primerjave je z rekrutiranjem prekomorskih brigad (Rudolfu) uspela naravnost sijajna poteza,« je še dejal Bajc. Dr. Jože Pirjevec je nadaljeval predhodnikovo izvajanje in uvodoma predstavil bivalentno in pogosto kontradiktorno politiko britanskih vojaških obveščevalnih služb do situacije na Primorskem, Slovenskem oziroma na Balkanu. Osrednji pomen Rudolfovega dela vidi v dejstvu, da so z njegovo pomočjo Britanci naposled le pričeli spoznavati krivičnost rapalske meje.