Sanjina zgodba pritegnila veliko ljudi

V pripovedi Tatjane Rojc se lahko prepoznajo vse ženske. In tudi moški. Cristina Benussi se je na odlično obiskanem srečanju v kavarni San Marco pogovarjala z avtorico nedavno izdane knjige La figlia che vorrei avere (Hčerka, ki bi jo želela). Po njeni oceni gre za avtobiografijo napisano v 3. osebi, kar v tem primeru pomeni, da je avtorica med sebe in pripoved postavila nekakšen filter, želela je nase pogledati od zunaj, z določene razdalje. Sebe navadno presojamo parcialno, težko se dojemamo kot celoto, medtem ko nas tako vidijo drugi, je še dodala Cristina Benussi. Dodatno distanco od sebe in skupnosti, kateri pripada, je avtorica delu vtisnila z uporabo italijanščine, ki ni njen materin jezik. S tem je, kot je kasneje povedala Tatjana Rojc, skušala »ohladiti čustva«.
Osrednji lik pripovedi je Sanja, avtoričin alter ego. Tridesetletnica je v drugo poročena z veliko starejšim Leonejem, ki jo je s Krasa približal morju (živita v Barkovljah), pripada italijanski kulturi, predvsem pa je konkretnejši od mlade žene, do katere je zelo pokroviteljski. Sanja, ki jo je Leone pred časom osvojil, tudi ker ji je dal občutek varnosti, se začenja počutiti utesnjeno v tej zvezi. Leone ne razume njene predanosti glasbi, ne dojame pomena odnosa med Sanjo in Borisom (Pahorjem), ki je njen nekakšen duhovni vodja, predvsem ne sprejema njenega nemira, iskanja. Notranje vrenje je v Sanji sprožila smrt tete Nore, ženske, ki je veliko dosegla v življenju, ni pa znala ali hotela živeti ...