Juste la fin du monde

Šesti film enega najpomembnejših filmskih talentov zadnjih let, danes 28-letnega kanadskega režiserja, igralca, scenografa, v nekaterih filmih tudi glasbenika Xavierja Dolana, si je v Cannesu lani prislužil prestižni Grand Prix.
Tudi ta njegov film je nadvse klavstrofobičen. Zgodba pripoveduje o mladem pisatelju, ki se po dvanajstih letih odsotnosti vrne domov, da bi družino seznanil z novico o svoji bolezni in že bližnji smrti. A družinsko popoldne se kljub začetnemu zadovoljstvu in velikemu pričakovanju vseh družinskih članov kmalu sprevrže v vihar zamer, grenkobe, osamljenosti in dvomov, kjer vsak poskus sočutne geste konča pod težo dejstva, da ti ljudje ne znajo niti poslušati niti ljubiti.
Louisa namreč pričaka mlajša sestra Suzanne, ki jo je zdaj že uveljavljeni pisatelj zapustil, ko je bila še otrok in je v bistvu sploh ne pozna. Na domu pa ga poleg mame pričaka tudi starejši brat Antoine, navidezno simpatičen mlad moški, ki pa se kmalu izkaže za nepoboljšljivega kolerika.
Dolanov film je skupinska drama o komunikaciji, predvsem o slabi komunikaciji, ki čestokrat pogojuje in docela uniči številna življenja.
Delo Samo konec sveta je v resnici povzeto po igri Jean-Luca Lagarcea, čigar dramski opus se je v zadnjih letih zelo uveljavil v Franciji, a tudi drugod po svetu, saj so to igro pred par leti uprizorili tudi v režiji Slovenskega narodnega gledališča.
Lagarcevo delo je v resnici avtobiografsko, pa čeprav se v filmu nikoli ne govori o seropozitivnosti. Film bo na sporedu jutri ob 18.30 in ob 21. uri v tržaški kinodvorani Ariston. (iga)

È solo la fine del mondo (Juste la fin du monde)
Francija, Kanada 2016
Režija: Xavier Dolan
Igrajo: Nathalie Baye, Vincent Cassel, Marion Cotillard, Léa Seydoux in Gaspard Ulliel
Ocena: ★★★★