Odlične in divje Barufe

Vito Taufer, ki je Goldonijevo komedijo nazadnje režiral pred sedemnajstimi leti, je v nekem intervjuju povedal, da je idejo za novo izvedbo dobil, ko je bral o stagniranju slovenskega ribištva od konca 19. stoletja in pod fašizmom. Ribištvo se do danes ni posebej razvilo. Nova uprizoritev v mednarodni koprodukciji Gledališča Koper, Slovenskega stalnega gledališča Trst, Istrskega narodnega gledališča - Mestnega gledališča Pulj in SNG Nova Gorica sledi jasnemu konceptu, ki publike ne pusti ravnodušne. Krstno uprizoritev je gostil Primorski poletni festival.
Goldonijeve Barufe so priljubljen izziv za gledališča v regiji. Komedija ni nastala daleč - ime Baruffe chiozzotte izhaja iz Chioggie, mesta v beneški laguni, kjer se te kregarije dogajajo v prvotnem dramskem besedilu. Komedija ob prvi uprizoritvi menda ni navdušila tedanje beneške publike, je pa zadela književnika Goetheja, ki se je tedaj mudil v bližini. Všeč mu je bila živahnost jezika in dogajanja. Goldoni si je namreč za tiste čase upal - presekal je s tradicijo commedie dell'arte, presegel je ustaljene like in na oder postavil ljudi, ki jih je bilo mogoče srečati na ulici. Zanimalo ga je resnično življenje, vznemirjal ga je vsakodnevni utrip množice. V proznem predgovoru, v katerem Goldoni razlaga svojo komedijo, poudari, da piše o ljudeh nižjih slojev, ki v Chioggi prevladajo, o preprostih ribičih. Njegov očitni cilj je bila neposredna imitacija življenja.
Priredba komedije, pod katero se je podpisal Predrag Lukić, je precej zvesta originalu, poudari pa socialno tematiko malih ljudi v odnosu do oblasti. Dogajanje je presajeno v čas razpada Avstro-Ogrske pred prvo svetovno vojno, s čimer je povezana napetost ozračja, in v istrsko krajino. Z multikulturnostjo slednje je povezana mešanica jezikov, s katero je soočen gledalec: ena istrska družina govori slovensko, druga hrvaško istrsko narečje, mednje se vmeša Dalmatinec, ki sproži zdrahe, oblast govori nemško, orožnika sta Madžar in Italijan. Skrbno ukvarjanje z jezikom (prevajalci so bili kar štirje: Daniel Malalan, Petra B. Blašković, Patrizia Jurinčič Finžgar in Nataša Tič Ralijan) se predstavi obrestuje. Oder kar vibrira od glasov, izmenjave replik so glasne in intenzivne - saj gre vendar za barufe! Mešanica jezikov in osebnosti ustvari (živ)ahen ljudski glas, ki valovi od temperamenta. Ob skromni scenografiji je prav zvok tisti, ki zaznamuje utrip prostora in vitalnost ljudi. Jezikovna plat predstave je za priredbo velik dosežek, za gledalca je izjemno privlačna: nič ne de, če ne razume vsega, saj je to predvidel že Goldoni, kljub temu da bi utegnil s tem besedilom mnogo bolj zablesteti, če se ne bi trmasto oklepal narečja. Predstavi so dodani songi, ki sta jih oblikovala Predrag Lučić in Iztok Mlakar, ob odru pa jih v živo izvaja avtor glasbe Damir Halilić Hal, ki velja za enega najboljših hrvaških kitaristov.
Liki iz ribiških družin so mali ljudje, ki pri gledalcu zbujajo simpatijo: imajo karakter, dušo, »sol«. Odnosi med njimi so naravni, prvinski, njihovi odzivi so intuitivni. Niso izobraženi, cenijo pa vrednost čustev. Intrige med njimi sproži ljubezen, ki jo razburka ljubosumje. To izzove neustavljiv bes in grobost. Na tak način se kanalizira tudi frustracija zaradi družbene zapostavljenosti in revščine. Igralci, ki so združeni iz več koprodukcijskih gledališč - Gojmir Lešnjak Gojc, Marjuta Slamič, Maša Grošelj, Rok Matek, Iztok Mlakar, Petra B. Blašković, Patrizia Jurinčič Finžgar, Nika Ivanič, Luka Cimprič, Kristijan Guček, Igor Štamulak, Andrej Zalesjak in Gorazd Žilavec - napolnijo oder z izvrstno kolektivno igro, ki je izjemno prepričljiva in zbuja salve smeha. Zelo so usklajeni, liki pa so brez izjeme odlično oblikovani.
Dobrih komedij je malo - ta je odlična.