»Obtožena« ruši tabu teme

»Všeč bi mi bilo pisati o lahkotnejših stvareh, najbrž bi se ta tip književnosti celo boljše prodajal, ampak si ne morem pomagati, če so tragični celo zaključki mojih ljubezenskih romanov.« Slavenka Drakulić, ena najbolj priznanih živečih hrvaških avtoric, je pretekli četrtek tako nagovorila občinstvo tržaške knjigarne Minerva. Tu je potekala predstavitev prevoda njenega romana Obtožena, ki je izšel pri založbi Keller v prevodu Estere Miočić. Knjiga, ki je v izvirniku izšla že leta 2012, je v slovenščini leta 2014 izšla pri založbi VBZ v prevodu Sonje Polanc. Z avtorico se je ob prisotnosti prevajalke pogovarjal Alessandro Mezzena Lona.
Obtožena je zgodba o ženski brez imena, ki se znajde pred sodnikom zaradi umora lastne matere. Ta jo nagovarja, naj se brani, ona pa s počasnim vračanjem v spomine razkrije svojo zgodbo, pravzaprav zgodbo matere, ki ji je namenila preveč ljubezni in to hkrati uporabila kot premoč nad hčerko. »V življenju se med materjo in hčerko izpostavlja najbolj dramatičen tip odnosa: ljubezni in sovraštva hkrati. Mati mora pripraviti hčerko na spolno življenje in zaradi tega ji posreduje dvoumne signale, kar se ne dogaja med očetom in sinom.« Ravno iz tega tako univerzalnega odnosa se torej lahko rojevajo patološki položaji, kot se to zgodi v romanu Obtožena. Presenetljivo je, da se je literarno delo rodilo iz resnične zgodbe, ki jo je hrvaška avtorica, novinarka in esejistka, uokvirila v fiktivno literarno zgodbo, potem ko je resnična morilka prestala dvajset let zaporne kazni.
»Teža« romana Obtožena pa ni v njegovi tragičnosti, temveč v dejstvu, da Drakulićeva s svojim pisanjem ruši tabu temo o materinstvu, kot o 100 % pozitivni danosti. »Biti ženska še ne pomeni biti mati. Biti mati pa tudi ne pomeni biti dobra mati.«