»V gledališču so glavni igralci«

O Mirandi Caharija je že več ljudi reklo, da gre za tržaško Anno Magnani: izjemno igralko, iz katere izžareva povezanost na domače okolje. Prihodnji torek bo med podelitvijo nagrad tantadruj prejela priznanje za življenjsko delo na domačem odru tržaškega Kulturnega doma, s katerega je štiri desetletja v 160 vlogah navduševala občinstvo kot članica Slovenskega stalnega gledališča.
Z njo smo se pogovorili na njenem domu v Nabrežini, kjer hrani številna priznanja, spomine in fotografije iz dolge in uspešne igralske kariere. Pravi, da se je do prave sproščenosti ob intervjujih dokopala ob prejetju nagrade na puljskem festivalu za vlogo v filmu Eva v režiji Francija Slaka. Ob prihodu v Pulj jo je pričakala množica novinarjev, ki so vznemirjeno vzklikali: »Ona je, došla je, prišla je!« Ob tolikšni medijski pozornosti je bila pač primorana se sprostiti.
Od takrat je minilo veliko let. Od samih začetkov pa veliko več. Uradno je prvič stopila na oder leta 1957, tako da mineva letos petdeset let njene igralske kariere.

Med prvim obdobjem je šlo bolj za staž, uskočila sem v otroške igre, kar je bila zame sreča. Ansambel me je opazil in me je med naslednjimi sezonami angažiral. Izpolnila se mi je želja. Že kot otrok, če so me vprašali, sem odgovorila: »Ko bom velika, bom igralka!« Ravno pred nekaj dnevi sem srečala sovrstnico iz okolice, ki se me je spominjala, ko sem pravila, da bom igralka, in to vedno govorila. In tega sem se tudi držala. V kri mi je prišla želja po nastopanju, igranju, plesu, glasbi, petju ...
Kako se spominjate začetkov?
Bila sem igralka, ki sem ogromno igrala. V gledališču so se odločali, če bi me poslali na akademijo, nato pa je teater odločil: ostala bo tu, se učila in ogromno delala. In res, tako je bilo. Moji mentorji in učitelji so bili igralci ... in jaz sem ogromno igrala. Prišla sem v ansambel, ki sem ga poznala kot gledalka, saj je takrat gledališče gostovalo po vseh vaseh. Bila sem že navajena hoditi s starši na predstave v okolici. Imela sem srečo, da sem prišla v tako velik in odličen ansambel z velikimi talenti.
Svojo pot ste začeli in zaključili v Trstu: ali niste nikoli razmišljali, da bi se preizkusili tudi v drugem teatru, v drugem mestu?
Zanimal me je ta teater, to gledališče: tega sem si želela. Takrat je bilo tudi težko skleniti izmenjave. Igrala sem tudi v italijanskem gledališču, gostovala sem tudi v Novem mestu z manjšo predstavo Itala Calvina, Le città invisibili. Nikoli si pa nisem zaželela zapustiti tega teatra in se zaposliti v drugem.
Vam je bil v Trstu kak igralec v poseben zgled?
Ko so člani teatra odločali, da bom postala njegova članica, so cenili predvsem mojo pristnost. Nikogar nisem hotela posnemati. To je bila moja lastnost in prepričani so bili, da če bom ostala tu, jo bom tudi obdržala.

Celotni intervju v sobotni tiskani izdaji Primorskega dnevnika