Pangerčeva poezija je kot sunek burje

Boris Pangerc je svojo prvo oljko posadil na oljčno nedeljo pred 34 leti. Predvčerajšnjim, prav tako na cvetno nedeljo, so se mu z izidom dvojezične zbirke Ptice v mojem oljčniku - Gli uccelli nel mio uliveto, uresničile sanje: v knjigi, ki je izšla pri založbi Mladika, je zbral pesmi iz svojih dosedanjih zbirk, ki so posvečene oljki.
To drevo, ki raste v vsem sredozemskem prostoru, je dolinski avtor s svojim pesniškim ustvarjanjem dejansko povzdignil v nebo, je bilo slišati na zelo dobro obiskani predstavitvi zbirke, ki je v sodelovanju z dolinsko občinsko upravo v nedeljo popoldne potekala v sprejemnem centru Doline Glinščice v Boljuncu.
Profesorica Marija Pirjevec, ki je napisala slovensko spremno besedo h knjigi, je v svojem posegu obrazložila, da je Pangerc miselno angažiran pesnik, ki ga nenehno vznemirjajo nekatera temeljna vprašanja narodne istovetnosti in se zmeraj znova odločno upira duhovni, politični in gospodarski asimilaciji slovenske manjšine. »Njegovo razmerje do najbližje pokrajine nikakor ni konvencionalno in staromodno, temveč izrazito osebno, prvinsko, pogosto nepredvideno.« Oljka je avtorja prevzela v tolikšni meri, da mu je, kot sam pravi, prirasla v podzavest in skozi intelektualno razsežnost poganja tudi kot pesniška stvaritev.