Wagnerjeva prepovedana ljubezen

Tristanov akord - skupina not, ki je leta 1859 s svojo drznostjo presenetila glasbeni svet in učinkovala kot deflagracija, ki je začela destabilizirati zakone harmonije - je tudi dokaz, da glasbena semantika ni iz trte izvita, kajti tudi preprost poslušalec takoj zasluti, da po tem akordu, ki se pojavi takoj v uverturi, nič ne bo več tako, kot je bilo, sploh pa ne tako, kot bi moralo biti.
V navalu prepovedane strasti do Mathilde Wesendonck, žene svojega dobrotnika, je Richard Wagner za nekaj časa prekinil snovanje Ringa, ki ga je zaposlilo za več kot petindvajset let, in spisal opero, ki si jo lahko razlagamo tudi kot poskus opravičila zaradi nelojalnosti do gospoda Wesendoncka, beremo pa kot poetično, tragično upodobitev binoma Eros in Thanatos, kot himno noči, ki edina dopušča in s svojim temnim plaščem zakriva prepovedane ljubezni, pa tudi kot potrditev teorij Schopenhauerja, ki je tej skrivnosti posvetil globoka in tehtna razmišljanja. Enaindvajset let smo čakali, da se je gledališče Verdi odločilo za ponovno uprizoritev nesmrtne zgodbe, čakanje pa je bilo poplačano z užitkom, ki ga ne dolgujemo samo Wagnerju, temveč tudi oblikovalcem, ki so nam postregli s kakovostno predstavo.