Fojbe kot neme priče

Kraške fojbe so tako ali drugače pogojevale odnose med tu živečimi narodi. Večkrat so bile izigrane, prevečkrat zlorabljene v politične namene. Nekajkrat so se znašle v središču filmov in gledaliških predstav vprašljive umetniške vrednosti in še bolj vprašljive zgodovinske verodostojnosti. Kar je javnost še bolj oddaljilo od resnice: od realnega števila žrtev, načina njihove usmrtitve, njihovih bolj ali manj dokazanih krivd. Kljub številnim zgodovinskim študijam ostajajo fojbe za večino ovite v gosto meglo nevednosti in zavajanj. To dobro ve tudi Sharon Ritossa, tridesetletna tržaška fotografinja, ki se je lani, kot štipendistka centra Fabrica skupine Benetton, podpisala pod projekt Foibe. Rezultat njenega raziskovalnega dela je črna umetniška knjiga, neke vrste zgibanka kvadratnega formata, v kateri je na svoj način predstavila kraška brezna. Izšla je v 100 izvodih.
Kako se je rodila zamisel o fotografskem projektu, posvečenem fojbam? Vas je morda nagovorila osebna družinska zgodba?
Ne ravno osebna, čeprav izhajam iz družine, ki je za tri četrtine istrskih korenin. Od vedno pa se zanimam za zgodovino Trsta in sem zato obe diplomski nalogi posvetila zgodovini teh krajev: ob koncu triletnega študija sem raziskala strateško vlogo, ki jo je Trst odigral na komunističnih tržiščih džinsa, v drugi diplomski nalogi pa eksodus. V tem primeru sem sodelovala z deželnim inštitutom IRCI, saj sem želela delati na arhivskem fotografskem gradivu. Svoje delo sem poimenovala Vizualni eksodus, ker se o njem veliko govori, a so ga le redki videli, le redki vedo zanj. To nepoznavanje Trsta in njegove zgodovine sem občutila, ko sem zapustila Furlanijo Julijsko krajino in sem morala odgovarjati na vprašanja, ali je Trst v Sloveniji, ali tudi sama govorim slovensko in hrvaško ... Zato sem se po Trstu in eksodusu posvetila fojbam, ki so iz fotografskega vidika bolj »hvaležne«: to ni arhivsko gradivo, fojbe so še danes tu in so mi zato omogočile avtorski pristop. Odločila sem se, da jih bom mapirala.
Kako je potekalo vaše delo?
O fojbah sem najprej brala v raznih knjigah, potem pa sem se do njih podala v družbi nekaterih jamarjev skupine Grotta continua. V poštev so prišle vse fojbe, ne samo tiste, ki so že dokumentirane. To je bil nek proces iskanja resnice, čeprav seveda ta resnica na koncu ni prišla na dan. Primer metafotografije, saj ni fotografija nikoli povsem resnična, ampak prikazuje le del realnosti. Vemo, da so tudi arhivske fotografije o fojbah zlorabili in ponaredili. Zato se po eni strani nisem želela posluževati arhivskega gradiva, po drugi pa sem si za izhodišče izbrala naravne značilnosti teritorija. Preučiti sem želela, kako geologija nekega ozemlja vpliva na njegovo zgodovinsko in družbeno dogajanje: fojbe so ob meji danost in so jih zato uporabili.
Fojbe sem obravnavala kot neme priče zgodovinskega dogajanja in edine, ki poznajo resnico. Vsako sem fotografirala z različnih zornih kotov, tako kot so različni zorni koti, s katerih javnost gleda nanje. Kajti bolj bereš o fojbah, bolj razumeš, na koliko različnih načinov so spregovorili o njih. Fojba je bila zame neke vrste črna luknja, okrog katere sem se premikala s fotografskim aparatom: vsako luknjo sem prikazala tudi na dvanajstih različnih posnetkih, v glavnem od zunaj, v tisto pri Trnovci pa sem se tudi spustila. Uporabila sem tudi brezpilotni letalnik (dron) in jo fotografirala z neba. V tem vrtenju okrog brezna je najbrž očitna tudi neka moja obsesija ... (smeh)
Vsaka fotografija v knjigi je opremljena z imenom (v izvirniku) in geografskimi koordinatami, nikoli pa ne omenjate števila žrtev ali zgodovinskih dogodkov. Najbrž je šlo za zavestno izbiro.
Seveda. To je v bistvu knjiga, ki je primerna tudi za otroke: odpreš jo, prebereš definicijo fojbe, ki sem jo sestavila iz dveh različnih italijanskih slovarskih člankov, spoznaš imena fojb in se jih dotakneš oziroma pogledaš v njihovo notranjost. Bralec spozna, da je fojba naravno brezno, ki se razprostira navpično v globino - večina še tega ne ve. Definicijo fojbe pa sem prevedla v vse jezike žrtev, kajti, in tudi tega večina ne ve, žrtve niso bile samo Italijani, temveč tudi Slovenci, Hrvati in Nemci.