»Naš film je integracija resnice in fikcije«

Da ima Žiga Virc s Trstom zelo poseben odnos, je bilo jasno že pred šestimi leti, ko je danes še ne tridesetletni režiser iz Novega Mesta študiral na AGRFTju in študentski kratki film posvetil polpretekli zgodovini na zahodni meji. S satirično pripovedjo Trst je naš je takrat pri nas pravzaprav sprožil vihar in do take mere razburkal diplomatske vode, da se je v zvezi s sedemindvajsetminutnim filmom oglasil celo takratni zunanji minister Franco Frattini. Navezanost na Trst pa je spet dokazal v prejšnjih mesecih, ko mu je bila ponujena priložnost, da bi najnovejšo filmsko uspešnico Huston, imamo problem premierno predstavil v Italiji na prav gotovo prestižnejšem turinskem festivalu, a se je raje odločil, da ga bo na Trst film festivalu. »Ker so tukaj naši ljudje, ker nam je to mesto bližje in ker se tu počutimo kot doma,« nam je povedal.
Mogoče največji slovenski filmski uspeh vseh časov, ki pripoveduje o tajnem jugoslovanskem vesoljskem programu, ki naj bi ga Tito prodal Kennedyju in tako rešil Jugoslavijo pred bankrotom, je debitiral spomladi v New Yorku. Virčev film je namreč Robert De Niro vključil v spored uglednega Tribeca film festivala. V soboto, 21. januarja, pa bo film v dvorani Tripcovich na ogled tudi tržaškemu občinstvu.

»Robert De Niro in njegov festival - pravi Žiga Virc - sta bila gotovo najboljša odskočna deska, saj nam je tisti dogodek odprl cel kup poti. Prime time v največji dvorani WTC centra sredi New Yorka, rokovanje z De Nirom in polna dvorana, ki ob koncu projekcije radovedno postavlja vprašanja, je izredna izkušnja. Med publiko je bilo veliko Američanov, tudi izseljencev, ki pa niso tako obremenjeni s preteklostjo. Za njih so teorije zarot nekaj povsem običajnega, tako, da nam je bilo v tistem trenutku jasno, da je naš film zanimiv z več zornih kotov.

V Trstu se vas posebej spominjamo zaradi filma Trst je naš. Tudi tisto delo pripoveduje o naši zgodovini, ste šli tokrat nekoliko dlje?
Trst je naš je bila zgodba, ki nas je pravzaprav pripeljala do ideje o Hustonu. Slovenci pač nismo še razčistili s polpreteklo zgodovino in nekateri argumenti še vedno zelo burijo duhove. Ob raziskovanju po arhivih sem odkril veliko neobjavljenega materiala, a v resnici nisem hotel posneti dokumentarca o vzponu in padcu bivše Jugoslavije. Tako smo se lotili mitologije in vsega, kar so pred petdesetimi leti predstavljali kot mit. Teh mitov je bilo ogromno. Od Tita do novih avionov, jedrskega programa. In seveda dejstvo, da je tudi Jugoslavija razmišljala o vesoljskem programu. Zatopili smo se v iskanje. ZDA, Beograd, tudi arhivi RTV Slovenija, pa arhiv CIE in tisti v Kennedy Library. Cela gora materiala. Kot nekakšna glina, ki jo preoblikuješ in stalno raste.

Dokumentarec Huston, imamo problem je mešanica realnosti in fantazije. Posnetki Tita, Johna F. Kennedyja, Richarda Nixona so seveda realni, zgodba pa nekoliko izmišljena. Kaj je res in kaj ne?
Razkrivanje tega seveda prepuščamo gledalcem (smeh). Do kje sega zgodovinska resnica in kje se začne naša zgodba, mora vsakdo presoditi sam. Ali je Tito res dobil denar od ZDA, ali pa ga ni. Naš film je integracija resnice in fikcije. Slavoj Žižek v svojem uvodu pove, da če vseskozi slediš senci dvoma, je naše igre takoj konec. Filmu se moraš prepustiti. Sicer pa je v njem kar precej stvari resničnih, med drugim tudi posnetek telefonskega pogovora med Kennedyjem in Titom po Titovem obisku v Beli hiši in po poskusu atentata nanj. Vse to je dokumentirano v arhivih.