Silvana Paletti: v Ljubljani se počutim doma

Silvana Paleti je s Svetlano Slapšak prejemnica letošnje nagrade mira, ki jo istoimenski ženski odbor Slovenskega centra Pen podeljuje za izjemne dosežke na področju literarne ustvarjalnosti in celostne osebnostne drže. Komisija, ki je delovala v sestavi Tatjana Pregl Kobe, Martina Ožbolt, Bogomila Kravos, Marko Golja in Ksenija Jus (lanska nagrajenka), je v utemeljitvi zapisala, da je Silvana Paletti v sodobnem slovenskem prostoru brez dvoma ena najbolj samoniklih pesniških osebnosti. Z nagrajenko smo se pogovarjali neposredno po podelitvi nagrade, ki je v torek potekala v ljubljanski Narodni galeriji.
Kako ste doživljali nominacijo in kasneje podelitev letošnje nagrade mira? Ste bili morebiti ob novici presenečeni?
To je bilo za mene nekaj čudnega, da vam kar ne vem točno povedati. Veste, nisem navajena na nagrade. Navajena sem delati, in potem, ko končam delati eno stvar, začnem z drugo in tako naprej. Ko so mi pa povedali za nagrado, mi je bilo tako čudno in tudi nocoj … Polna sem emocij, kar ne verjamem. Ta stvar je zame velika, zelo velika.
Minister za kulturo Tone Peršak je v svojem govoru ob podelitvi označil vas in vaše delo kot pomembna branika na zahodni slovenski etnični meji. Kaj menite o tej njegovi oznaki?
Prav je, da se brani jezik in lepo je, da se to prepozna v mojem delu. Da se pa brani in obrani jezik, pa je potrebno storiti še kaj več. V dolini Rezije imamo kulturno društvo, kjer se veliko dela, žal pa nimamo šole. To je velika škoda.
Ali menite, da matica dovolj dobro pozna Rezijo?
Ljubljana je začela odkrivati Rezijo po potresu. Takrat je Republika Slovenija sezidala kulturni dom in več porušenih hiš. Seveda so bili stiki tudi prej. V času druge svetovne vojne je bil tu Rezijanski bataljon, naši so hodili prodajat blago, brusit in podobno – najbolj pogosto prav v Slovenijo, ker so živeli blizu meje, ker so se tam razumeli, se lažje sporazumevali itd. Stiki so bili vseskozi, a stiki na področju kulture so se pričeli po potresu. (...)
Zame podpore v dolini Rezije ni, imam pa veliko podpore v Sloveniji. V Sloveniji se bolje ve, kaj vse pomeni kultura, se to bolj razume, je drugačna mentaliteta. Iz Slovenije te pokličejo, te poznajo … V Ljubljani se počutim tako kot doma v svoji hiši. V dolini Rezije pa je vse drugače, ljudje smo drugačni, smo bolj »trdi«. Ne vemo, kaj pomeni kultura.