Političen film je tudi kritičen

»V Italiji ni prave kulturne politike, zato žal ne čudi, da tržaški festival latinskoameriškega filma ne uživa prave podpore. Je pa žalostno in neverjetno, da javne uprave ne razumejo njegove visokokakovostne ponudbe, ki se obnavlja že skoraj trideset let: na tem festivalu vidiš stvari, za katere bi moral v nasprotnem primeru do Berlina!«
Nekako tako se je italijanski režiser in producent Ferdinando Vicentini Orgnani odzval na naše vprašanje, kako ocenjuje letošnji 29. festival latinskoameriškega filma, ki se ga prvič udeležuje kot predsednik mednarodne žirije. In nadaljeval: »Kot se v Italiji redno dogaja, slonijo kakovostne stvari skoraj izključno na volji in navdušenju posameznikov, ki znajo tudi iz suhih fig ustvariti pravo poročno pojedino.« To nedvomno velja za direktorja tržaškega festivala Rodriga Diaza, ki s skupino sodelavk in sodelavcev vztraja krčenju prispevkov navkljub.
Tema pogovora pa je bil film Un minuto de silencio (Minuta tišine), ki ga je Ferdinando Vicentini Orgnani posvetil Boliviji in njenemu predsedniku Evu Moralesu. Film bodo zunaj konkurence predvajali v sredo ob 20. uri v avditoriju muzeja Revoltella (ob 22. uri bo v tekmovalnem delu sledil El manto de hiel argentinskega režiserja Gustava Corrada, medtem ko si bo mogoče v kinu Fabbri ob 20. uri ogledati film o Nikaragvi in »sanjah neke generacije«).
Vicentini Orgnani je s tem filmom potrdil sloves politično angažiranega ustvarjalca, saj se je v preteklosti kot režiser že podpisal pod film Ilaria Alpi - Il pù crudele dei giorni, kot producent pa pod dva filma Sabine Guzzanti (Viva Zapatero! in Draquila). Evo Morales je po režiserjevi oceni prodoren, inteligenten politik, ki je zaslužen za to, da je med prvo predsedniško kampanjo vzbudil v Bolivijcih izredno navdušenje: na nekem njegovem shodu se je zbralo skoraj 25% vseh prebivalcev! Nato pa je pod krinko demokracije ustvarjal vse bolj nedemokratično državo in ji celo spremenil ime, zato da je lahko v tretjič kandidiral za predsednika (in pred nekaj dnevi tudi premočno zmagal). Morales, ki velja za prvega »podeželskega« predsednika, je bil v preteklosti sindikalni predstavnik gojiteljev koke, danes pa naj bi ga ti »cocaleros« izsiljevali. Zato naj bi ščitil predvsem njihove koristi in večal dobičke prekupčevalcev mamil, medtem pa pozabil na manjšine in reveže, na katere je prvotno prisegal.
»Če želiš posneti političen film, moraš biti kritičen, reklamnih filmov ne potrebujemo. Želel sem narediti uravnovešen film, upam, da mi je uspelo,« pravi 51-letni filmar.