»Boris je pravi mladenič«

»Ideje se nikoli ne rodijo eni sami osebi in tako je tudi s to knjigo,« pravi Elvio Guagnini, tržaški italijanist in univerzitetni profesor, ki je za založbo Diabasis uredil zbirko spisov Borisa Pahorja. Knjigo, ki nosi naslov »Venuti a galla - scritti di metodo, di polemica, di critica«, bodo 15. septembra ob 17.45 predstavili v Državni knjižnici Stelio Crise v Trstu (Trg papa Giovanni - 2. nadstropje); ob uredniku in avtorju bosta o knjigi spregovorila tudi novinarja Cristina Battocletti in Alessando Mezzena Lona.
»Gre za zelo zanimive tekste, ki italijanskim bralcem po eni strani predstavijo Pahorja v manj znani vlogi esejista, po drugi pa pojasnijo nekatere vozle, ki so značilni za Pahorjeva literarna dela. V mislih imam na primer njegovo razmišljanje o literaturi majhnega naroda, v katerem Pahor izhaja iz Kafke, za katerega imajo majhni narodi poseben odnos do literature. Večino besedil je napisal v italijanščini, prva sredi 60. let prejšnjega stoletja, najnovejša pa v današnjih dneh; v knjigo smo namreč uvrstili tudi članke, ki jih je Pahor napisal za dnevnika Sole 24 ore in Piccolo, da bi širši javnosti spregovoril o nekaterih problemih in zgodovinskih vprašanjih. Tu so še nekateri polemični spisi, saj vemo, da se Pahor ne boji plavati proti toku in srčno zagovarjati svoja stališča, nekaj pa je tudi bolj avtobiografskih in literarnih tekstov.«
Naslov Venuti a galla si je urednik izposodil pri Scipiu Slataperju. »Tudi Pahor je večkrat citiral ta pasus iz leta 1912, v katerem Slataper trdi, da so Slovenci danost, saj v Trstu prebivajo od nekdaj in sedaj tudi prihajajo na površje.«
Kdaj pa se je Elvio Guagnini prvič srečal s Pahorjem in njegovo književnostjo?
»Zanimivo, prvo pravo srečanje je potekalo v Franciji sredi 90. let. Nekaj let prej sem ga sicer gostil v Kulturnem in umetniškem krožku v Trstu, šele med tistim srečanjem v Bretanji pa sem ga bolje spoznal. Pahorja sem dotlej občudoval predvsem zaradi njegovih knjig, človeška plat je bila zame pravo odkritje. V njem sem našel prijatelja. Pahor je čustveno zelo bogat, velik zagovornik družbene angažiranosti, preko svoje osebne zgodbe si je na primer vse življenje prizadeval za to, da se slovenski književnosti prizna mesto, ki jih pripada.«
Guagnini pravi, da ga je zelo očaral Pahorjev odnos do mladih. »Boris je pravi mladenič, poln navdušenja. Mladim želi posredovati svoje misli, prepričan je, da je svet mogoče spremeniti z majhnimi vsakodnevnimi dejanji. Všeč mi je tisti pasus iz knjige Figlio di nessuno, v katerem pravi, da želi svojo oporoko laičnega človeka prepustiti mladim: oni naj danes ščitijo tisto iskrico upanja v pravičnost, ki smo jo mi ščitili in ohranili kljub taboriščni temi.«