Enotni slovenski kulturni prostor le proračunska luknja?

Z osamosvojitvijo Slovenije in kljub ustanovitvi Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu se je odnos do manjšin spremenil in to v negativno smer, ideja o enotnem slovenskem kulturnem prostoru, ki se je bila porodila sredi 70. let prejšnjega stoletja, v t.i. svinčenih časih samoupravnega socializma, pa je z demokratizacijo slovenske družbe in vstopom Slovenije v Evropsko unijo postopoma izginila tudi iz slovarja politike. Do te ugotovitve so prišli govorniki na tiskovni konferenci, ki je z naslovom Enotni slovenski kulturni prostor - kaj je to? 15. aprila potekala na Kongresnem trgu v Ljubljani v okviru prireditve Slovenski dnevi knjige.
Na dogodku so spregovorili podpredsednik Društva slovenskih pisateljev Tone Peršak, pesnik Marko Kravos, dolgoletni novinar avstrijske radiotelevizije ORF Horst Ogris ter moderator Ivo Svetina, neposredna pobuda za srečanje pa je bilo nedavno zaprtje slovenske knjigarne v Trstu. Sogovorniki so bili mnenja, da gre za ilustrativen primer, ki kaže na tragične usode številnih slovenskih inštitucij tako v Italiji kot tudi v Avstriji. Tako je Tone Peršak izpostavil, da kljub dejstvu, da se je Slovenija v kar dveh ustavnih členih zavezala za skrbno delovanje na področju kulture in problematike manjšin temu ni tako. »Ob pisanju ustave smo še posedovali tovrstno zavedanje, danes pa je Republika Slovenija na tem področju popolnoma zatajila,« je bil neizprosen Peršak. Podobno kritičnega mnenja je bil tudi Marko Kravos, ki je pri tem opozoril, da imamo na Ministrstvu za Slovence v zamejstvu in po svetu poleg prepisanega programa tam še ministra brez listnice. Ivo Svetina je bil mnenja, da so na odgovornih položajih ljudje, ki ne želijo ali pa nočejo poznati omenjene problematike in ob tem še dodal, da je bil na srečanje vabljen tudi trenutni minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc, ki pa se srečanja ni udeležil. Horst Ogris je med drugim izpostavil, da je značilnost Slovenije ta, da smo lahko v največ eni uri že izven njenih meja, ne pa tudi izven prostora, kjer živijo Slovenci. »V kolikor bi politiki delovali racionalno, bi tovrstno dejstvo moralo služiti kot svojevrsten družbeni kapital, ne pa, da se ta prostor smatra kot proračunska luknja,« je bil ob tem nazoren Ogris.