In mimo je šel spomin

In mimo je šel spomin - Trenutni in ne prav trenutni zapisi (1936-2010) je knjiga, ki bogati bibliografiji Borisa Pahorja dodaja še en nezanemarljiv delček. V njej sta namreč tržaški stoletnik in urednica založbe Mladika Nadia Roncelli zbrala veliko širši javnosti neznanega gradiva: od prvih literarnih poskusov, ki jih je sredi 30. let prejšnjega stoletja takratni »falirani študent« objavljal v večinoma ilegalnih revijah, do nekaterih intervjujev, ki so nastali v zadnjih letih. Skupaj triinpetdeset novel, govorov, mnenjskih člankov, portretov znancev in prijateljev, ocen knjižnih del, skozi katere spoznavamo Pahorja pisatelja, literarnega kritika, kritičnega misleca, človeka.
Preko tristo strani obsežno knjigo je v petek zvečer v Tržaški knjigarni predstavila Nadia Roncelli, kateri se je Boris Pahor zahvalil za veliko potrpljenje pri urejanju njegovih zapisov. Prisotnim je posredoval nekaj svojih spominov in anekdot in na primer priznal, da si v mladih letih ni predstavljal, da bo nekega dne uveljavljen pisatelj. Zaradi požiga Narodnega doma in posmeha, ki ga je zaradi neznanja italijanščine doživel v šoli, ni videl nobene poti. Šele v semenišču je po zaslugi nekaterih sošolcev, med katerimi je bil Albin Bubnič, razumel, da lahko občutek nemoči spremeni v boj proti fašizmu, v skrb za slovenski jezik. »Ko sem razumel, da sem lahko zvest samemu sebi in dober dijak, sem postal normalen. Če bi takrat, ko sem bil ponižan, imel psihologa, bi se mi najbrž prej začelo jasniti ...«
Med govori, ki so objavljeni v knjigi, je Pahor izpostavil tistega, ki ga je imel leta 1965 na Prešernovi proslavi v pravkar odprtem Kulturnem domu. Prepričan sem bil, da bom takrat zadnjič govoril o enotnosti, se spominja pisatelj, a ni bilo tako. Manjšina je ostala razklana, Pahor pa ostaja zvest svojemu prepričanju: tudi danes bi morala nova ureditev v manjšini temeljiti na narodni zavesti in zavednih Slovencih.