Vse od leta 2003 se prve julijske dni v tržaškem predmestju ponavlja isti posrečeni scenarij. V Lonjer se naseli skupina umetnikov z različnih koncev sveta; tu ustvarja in živi v vsakodnevnem stiku z domačinkami in domačini, v prvi vrsti požrtvovalnimi člani Slovenskega kulturnega društva Lonjer-Katinara. Širši javnosti rezultate svojega dela pokažejo na zaključni razstavi, ki zaokroži vsak Arteden (letošnja bo 7. julija ob 20. uri). Lonjer se je tudi letos spremenil v velik atelje, v katerem ves dan ustvarjajo Ana, Boris, Diana, Iris in Victor. A tudi skoraj petindvajset predšolskih otrok in osnovnošolcev, ki v jutranjih urah obiskujejo ustvarjalne delavnice; povpraševanje zanje je bilo veliko, razpoložljiva mesta so takoj pošla.
Iris Bonora je včeraj dopoldne zaključevala svoj niz cvetočih mandljevcev. »Nekateri mislijo, da gre za japonski motiv, v resnici pa sem te mandljevce fotografirala v španski hribovski vasi,« pravi Iris, ki je na Arteden prišla po zaslugi srečnega naključja in tržaškega Slovenca, ki ga je spoznala v rojstni Valencii. Iris zaključuje magisterij iz likovne umetnosti. Za temo magistrske naloge si je izbrala zanimiv projekt: portretirala je trideset dedkov in babic, ki živijo na njeni ulici. Istočasno pa zbrala tudi njihove spomine, stare fotografije in tako ustvarila svojevrsten arhiv svojega okoliša. Septembra ga bo predstavila širši javnosti na razstavi. Platna, na katera je z oljnimi barvami naslikala cvetoča drevesa, predstavljajo zato prijeten odmik od študijskih obveznosti. »V današnjem svetu je vse naprodaj,«pravi Diana Bošnjak, ki se je pred dvanajstimi leti preselila iz Sarajeva v Trst. Na dveh velikih živobarvnih platnih so zato ob utrinku s tržnice in otroku v kletki upodobljene tudi črtaste kode, ki so običajno natisnjene na najrazličnejših proizvodih. Vse je naprodaj, tudi otroci ... Tudi Diana se je odločila za oljne barve, ki so jih na prejšnjih Artednih uporabljali le redki umetniki. Pravi, da se je v preteklosti rada posvečala bolj abstraktnemu risanju, a da se ga je naveličala: od tu povratek k olju in bolj stvarnim motivom. Ana Komatina je rojena v Bihaću, več let je živela v Črni gori, danes pa v srbskem Novem sadu. V Trstu je prvič in kot pravi je bilo to mesto v njeni glavi vedno podobno veliki ribi. Zato bo na eni od slik, ki jih bo predstavila na jutrišnji razstavi, seveda upodobljena tudi riba. A tudi druge podobe, ki so se ji utrnile med doživljanjem mesta. Ana, ki je zaključila podiplomski študij iz reliefnega tiska, je v Lonjerju uporabljala kombinirano tehniko, v kateri se grafika prepleta s slikarstvom. V prejšnjih desetletjih se je iz Beneške Slovenije izselilo ogromno ljudi: med njimi je bila tudi družina Oriecuia, ki je Podbonesec zamenjala za Kingston v Kanadi. Victor Oriecuia, ki je na Arteden prišel s posredovanjem slovenske izseljeniške organizacije, je po izobrazbi sicer biolog in kemik, že vrsto let pa se posveča oblikovanju takega ali drugačnega materiala: nekoč predvsem ledu, danes kamna. V Lonjerju obdeluje 150 kilogramov težak kos »marmorja Repen«, kot mu pravi, izpod njegovega dleta, žage in drugih instrumentov pa nastaja večja skulptura, navdih za katero je našel v naravi. Pravi, da bi v Kanadi za tako delo porabil tri mesece, saj kamen obdeluje predvsem med vikendi (med tednom je zaposlen v vladni službi za varstvo voda). Tu pa ima na razpolago samo šest dni, zato ga je mogoče pod lonjersko češnjo, kjer si je ustvaril svojo delavnico, videti od zore do mraka ... Goričan Boris Prinčič, ki živi v Dutovljah, fotografski studio pa upravlja na Proseku, za jutrišnjo razstavo pripravlja presenečenje velikega formata. Nastalo je na fotografskem setu, ki ga je Boris ustvaril v lonjerski telovadnici. Druge posnetke pa je ustvarjal med Miljami in Repentabrom. V središču njegovega fotografiranja je bil model, a to ni bila modna fotografija. Kot pravi, končni rezultat ni odvisen samo od njega, temveč tudi od tiska, zato je bil včeraj še nekoliko zaskrbljen, ali bo vse steklo tako, kot si je zamislil. Kdor se želi prepričati na lastne oči, naj pride v soboto zvečer v Lonjer.