»bene finisce bene/ konec dober konec«

Vadili so tristo ur, v največji poletni vročini, vsak dan s celodnevnim urnikom, projektu so se predali navdušeno, motivirano, in v torek bo njihov trud zapečatil peturni izpit, ki predstavlja začetek največje preizkušnje, nastopa pred občinstvom. Predstava bo od 25. do 30. januarja debitirala v italijanski različici na odru dvorane Bartoli, februarja pa si bo slovensko različico ogledala šolska publika v Mali dvorani SSG.
Deseterica mladih poklicnih igralcev, ki so bili izbrani za medkulturni izpopolnjevalni gledališki tečaj deželnega zavoda Enfap, je s svojo svežino in ustvarjalnostjo protagonistka sodelovanja med Stalnim gledališčem FJK-Il Rossetti in Slovenskim stalnim gledališčem. Tržaški gledališki ustanovi sta se po dolgih letih ponovno povezali pod režijskim vodstvom Alessandra Marinuzzija, ki si je zamislil to posebno delavnico, ki odgovarja formativni naravi projekta in bo zagotovo zaznamovala nadaljnjo kariero teh mladih ustvarjalcev.
Delo poteka na osnovi režiserjeve adaptacije Shakespearjevega teksta All's well that ends well v dvojni, italijanski in slovenski različici, ki je nastala s pomočjo režiserjeve asistentke Tine Sosič. Posebnost dela ni samo v dvojni jezikovni varianti, temveč v variacijski naravi študija, v katerem je vsakdo dramaturg in hkrati igralec, ki lahko ne glede na starost ali spol, s preseganjem vseh fizičnih in mentalnih pregrad, odigra vse vloge in mora ob vsaki ponovitvi ponuditi osebno, svobodno, različno interpretacijo lika in situacije. Naslov »bene finisce bene/ konec dober konec« sugerira odprto naravo tega perpetuum mobile, v katerem ni nobeno branje dokončno, kar daje tudi režiserju nekonvencionalno funkcijo. »Režiser nudi kombinacijske možnosti in edino, rešilno sidro, to je tekst, ki ga morajo igralci podati, kot bi bili avtorji. Čeprav je vsak prizor sad skupinske režije in dramaturgije, ki jo igralci sproti improvizirajo, moram kot zunanji gledalec, smiselno usmerjati njihovo domišljijo. Odpovedali smo se maski, lasuljam, uporabljamo črne in bele, moške in ženske kostume iz skladišč Slovenskega stalnega gledališča, ki jih je izbral kostumograf Andrea Stanisci in jih igralci svobodno uporabljajo, tudi na nekonvencionalen način. Delamo na umetnosti igralca, brez gledaliških efektov, na odnosu med realnostjo in fikcijo, ki izhaja iz stalne, neomejene zamenjave vlog.«