Kulinarični kotiček (10)

Vsako soboto objavljamo na naši spletni strani www.primorski.eu kuharski recept našega nekdanjega kolege Ivana Fischerja. Ne gre za novost, temveč za »elektronski ponatis« kulinaričnega kotička, ki ga je Primorski dnevnik objavljal od pozne pomladi 2007 do jeseni leta 2011. Tako izvirnost receptov, kot tudi misli, ki spremljajo njihovo objavo, v celoti ohranjajo aktualnost in sporočilnost, spletna objava pa omogoča hkrati njihov hiter prenos v elektronski ali papirnati arhiv domače kuhinje.
Dobro branje!

Chili con carne

Ne vem, zakaj se mi že nekaj dni vrtijo po glavi spomini na potovanje v Mehiko, ki sega daleč nazaj v osemdeseta leta. Mehika je dežela velikih kontrastov, ima krasne obale, bogate arheološke najdbe, gosto džunglo, široke puščave. Predvsem pa je Mehika vredna obiska zaradi njenih prijaznih ljudi. Če se boste kdaj podali v to srednjeameriško (Mehikanci trdijo, da gre za severnoameriško) državo, svetujem, da se v glavnem mestu ustavite le nekaj dni, saj je tako onesnaženo, da vas bodo oči žgale že po polurnem sprehodu. A kaj, ko se po tamkajšnjih ulicah valijo tisoče starih ameriških avtomobilov, ki puščajo za seboj oblake dima in neznosen smrad. Škoda, saj je Ciudad Mexico v resnici vredno obiska.
Ostala mi je v spominu večerja, sicer ne vem več kje, ko smo naročili eno najbolj tipičnih mehiških jedi, chili con carne. Pričakovali smo si dokaj pekočo jed in smo bili še kar razočarani, ko so nam prinesli okusen, a zelo rahlo pekoč chili. Natakarju smo povedali, da nismo »yankee« (kdo ve zakaj, Američani v Mehiki, čeprav predstavljajo večino turistov, niso priljubljeni) in da smo si pričakovali nekaj več od chilija. »Espera, senor«, je rekel in odhitel v kuhinjo, iz katere je prinesel na drobno sesekljan sveži zelen čili, ki naj ga dodamo v jed. Segli smo po žlički in si natresli nekaj zelenjave v krožnik. Istočasno pa smo opazili, da so se natakarji zbrali v skupino, ki nas je z zanimanjem opazovala. Takoj smo si bili na jasnem, pri čem smo, bili smo na izpitu. Dodani čili je bil res pekoč, da pa ne bi dali natakarjem zadoščenja, smo ga pojedli ne da bi trenili z očesom, seveda ob pomoči izdatne količine piva. Ko smo prestali izpit, so nam takoj prinesli še steklenico tequile, kar je bil njihov način, da nam izrazijo odobravanje.
Chili con carne je nacionalna jed ne samo v Mehiki, temveč tudi v nekaterih južnih državah ZDA. Obstaja tisoče receptov za pripravo te okusne jedi, moj recept pa je seveda nekoliko prirejen našim okusom.

Potrebujemo (seznam je še kar zajeten):

2 veliki sesekljani čebuli
sesekljan svež rdeč feferon (chili)
3 stroke sesekljanega česna
750 gr mletega govejega mesa
poldrugo pločevinko pelatov
poldrugo žlico mlete kumine
pol žlice mletega čilija
2 žlici rdeče paprike
žlico suhega origana
pol žličke cimeta
3 klinčke, poldrugo pločevinko rdečega fižola (cca 600 gr)
sol
poper
olje.

Na srednje močnem olju do mehkega pražimo čebulo in česen in rdeči feferon, dodamo mleto meso in ga tudi pražimo, dokler ne izgubi ves sok. Sedaj lahko dodamo še paradižnike z njihovo tekočino, poper, mlet čili, papriko, origano, cimet, kumino in klinčke. Pokrijemo in pustimo, da počasi vre 45 minut, nakar dodamo še fižol: vse skupaj naj vre še 15 minut. Jed ne sme biti vodena.
Postrežemo s tortiljami, ki jih dobimo v vsaki boljši trgovini, ali preprosto s kuhanim rižem. Zraven sodi še sveža zelena solata. Po želji si lahko vsak doda žlico kisle smetane. Kot zanimivost, naj povem, da ponekod, recimo v Teksasu, chili con carne pripravljajo iz mesa pasavca. Morda so zato Teksačani tako svojevrstni ljudje...

Dober tek!

Ivan Fischer