KB1909, hitra rast in obilno zadolževanje

Igor Pahor je goriški krizni menedžer, ki sodeluje s podjetji, v glavnem v tujini. V državah nekdanje Jugoslavije dela za italijanska, slovenska, avstrijska in bosanska podjetja, sodeloval je že z raznimi multinacionalkami (npr. Koch Industries in Norsk Hydro). Delal je tudi za podjetje Mark Medical v BiH in za nekatera zamejska podjetja, ki so bila v težavah. Od leta 2015 je predsednik italijanske zveze industrialcev Confindustria v BiH, je član predsedstva Confindustria Est Europa in član skupine strokovnjakov Confindustrie za internacionalizacijo italijanskega gospodarstva v Rimu.
Pahor pravi, da nima več nobenih funkcij v slovenskih organizacijah v Italiji, dolgo pa je bil predsednik Sklada Trinko, največjega delničarja družbe KB1909. Sklad je vodil od leta 1998 do 2009, nato še v letih 2013-15 (trenutni v.d. predsednika je Aleš Waltritsch). S Pahorjem smo se pogovorili o dogajanju v Skupini KB1909, o katerem bo govor tudi na ponedeljkovi deželni skupščini Slovenske kulturno gospodarske zveze (SKGZ). Z vodstvom KB se marsikdaj ni strinjal, noče pa obsojati nikogar. »V resnici živimo v časih, ko tudi če ne delaš večjih napak, se ti lahko zruši gospodarska dejavnost,« pravi.
Na čelu Sklada Trinko ste od samega začetka spremljali nastajanje finančne družbe KB1909.
Na kongresu SKGZ leta 1996 v Boljuncu je bil sprejet sklep o t.i. družbenem gospodarstvu. Premoženje, ki se je delilo v nepremičninski in finančno-gospodarski steber, so prenesli v Sklad Trinko in Tržaško matico, ki sta oba že obstajala. Sklad Trinko je imel korenine v pomoči našim rojakom iz Benečije po potresu leta 1976, Tržaška matica je bilo podporno društvo. Mene so tedaj zadolžili, da pripravim hrbtenico Sklada Trinko, uredim vse dokumente, podobno se je reorganizirala Tržaška matica. Premoženje Sklada Trinko je po novem imelo dva stebra: kar je bila grupa KB, takrat še Medias in družba KB1909, ki sta se spojili leta 2001; in pa družba Alpe z nepremičninami na Goriškem in v Benečiji.
To se je vse dogajalo po stečaju Tržaške kreditne banke in gospodarskem potresu v zamejstvu. Kakšna so bila pričakovanja v prvih fazah nastajanja finančne družbe KB1909?
Sklad je bil pravno-formalno neprofitno društvo, predsednik in upravitelji s svojim premoženjem odgovarjajo solidarno in neomejeno za vsa dejanja, svoja in društvena. V skladu z zakoni lahko društva posedujejo gospodarske družbe, a jih ne smejo upravljati. Lahko le imenujejo njihove upravne organe. Glavnico KB smo razdelili v dva dela, redne in prednostne delnice. Slednje so prinašale določen dobiček, vsako leto so se delile dividende.
Sprva je imel prednostne delnice samo Sklad Trinko. Ta sredstva smo usmerjali v popravilo goriškega Dijaškega doma, Kulturnega doma, nekaj smo prispevali za dom na Palkišču, Benečiji itd. Sredstva smo namenjali strukturnim posegom, ne pa samemu delovanju.
Ob pregledu poročil s skupščin delničarjev opazimo, da ste strateške izbire do določenega leta podpirali, potem pa ne več. Leta 2014, sredi krize, ste vodilnim predlagali organizacijske spremembe in poglobljeno analizo napak izpred 6-7 let. Kaj ste imeli v mislih?
Vprašanje je kompleksno, ampak mislim, da je jedro vsega. V letih 2004-05 je KB nastavil razvojno strategijo, o kateri smo si izmenjali mnenja. Jaz sem zagovarjal bolj konservativno upravljanje, brez večjega zadolževanja. V tistih letih je bilo denarja na tržišču na pretek. Tako FED kot ECB sta odprla mošnjičke in preplavila trge z denarjem, da bi spobudila gospodarstvo.
In vsi so si izposojali denar.
Tako. Prevladala je strateška izbira, da mora KB rasti in iz domačega okolja prodreti na širše tržišče. Družba se je zadolžila in dokapitalizirala ter začel obračati mnogo več sredstev. S svojih 20 milijonov evrov je poskočila do 90 milijonov. Moja vizija je bila različna od njihove, kar ne pomeni, da je bila ena napačna in druga točna. Dve viziji nakazujeta dva pristopa in dve možni poti.

Celotni intervju v petkovi številki Primorskega dnevnika